Vidne posledice nevidne roke

Slovenija beleži najnižjo brezposelnost po letu 1990 in rekordno število delovno aktivnih oseb. Narašča tako število zaposlenih kot samozaposlenih, je včeraj sporočil Statistični urad. Vrstijo se opozorila delodajalcev, da doma ne morejo najti dovolj delavcev in da morajo upravne enote, ki odločajo o izdaji dovoljenje za bivanje in delo tujcev pri nas, pohitriti svoje postopke.

V takšnih okoliščinah bi bilo utemeljeno pričakovati, da bodo iskalci zaposlitve močnejša stran, da bodo oni postavljali pogoje delodajalcem, ki delovno silo iščejo z lučjo pri belem dnevu. Da bo torej nevidna roka trga, ki uravnava ponudbo in povpraševanje, sama od sebe vzpostavila ravnovesje v prid delavcu. Slabi delodajalci bi morali po tej logiki propasti ali pa se izboljšati, da bi pritegnil kader.

Vesti o zlorabah delavcev morajo dati dodaten zagon odpravi prekarnosti.

Pa ni vedno tako. Kako brutalne zlorabe delavcev se ne glede na stanje v gospodarstvu še vedno lahko dogajajo pri nas, nam je pokazal primer s Kozine, kjer v podjetjih kontroverznih zakoncev Šuštar delavci delajo v nedopustnih razmerah. Takšnih Marinblujev in Selej je pri nas gotovo še več, le odkriti jih je treba.

Primer s Kozine nam je dokazal, da če bomo stavili le na nevidno roko trga, bomo prej prišli do delavcev iz Indije in Bangladeša, ki so pripravljeni spati po skladiščih in verjetno še nikoli niso slišali za plačano malico, potne stroške in bolniško, kot pa do boljših pogojev za (domače) delavce.

Vesti o zlorabah delavcev morajo dati dodaten zagon odpravi prekarnosti. Te negotove oblike dela siromašijo tako državni proračun ter zdravstveno in pokojninsko blagajno kot prekarne delavce. Delodajalci negotove oblike dela s pridom izkoriščajo, ker so zanje cenejše in ker država od njih pobere manj davkov in prispevkov, prekarci pa praviloma živijo v negotovosti, z nizkimi prihodki in slabimi obeti za čas, ko bodo šli v pokoj.

Leva vlada, ki bi morala že po definiciji imeti večji socialni čut, kaže namero po odpravi prekarnosti. S spreminjanjem sistema mora začeti takoj, državna uprava in javni zavodi pa bi morali pomesti tudi pred svojim pragom. Saj se še spomnimo, kako so si covidne dodatke izplačevali zdravstveni zavodi, medtem ko so se čistilke, ki so delale v teh istih bolnišnicah, a so bile zaposlene pri zunanjem izvajalcu, obrisale pod nosom? Prav v “outsourcanju” oziroma najemanju zunanjih podjetij za opravljanje storitev v javni upravi se najbolje vidi vsa beda našega sistema in se vsa načelna zavzemanja za dostojno delo pokažejo kot prozorna laž.