Vipava in Kras

Preveč strasti se je nagrmadilo v Vipavski dolini. Preveč velikih in težkih besed je padlo na hranilnico, ki je tesno povezana z usodo že tako šepavega in bledega vipavskega kmetijstva.

Da novica o dokončnem slovesu kraške banke iz vipavskih logov prihaja ravno na dan, ko Primorska praznuje vrnitev k matični domovini, je žalostno. Spominja na meje in na razlike, na miselne pregrade in na predsodke. Spominja na Slovence, ki se k matični domovini niso mogli vrniti.

A ta novica je hkrati tudi značilna za zmeden slovenski in primorski trenutek.

Gospodarska kriza, ki nam prihodnost slika v odtenkih sivine, je v naših dolinah podprta z izmuzljivo in varljivo senco nacionalnega interesa. Ki je pod krinko iskrene skrbi za blagostanje in srečo prebivalcev naše male države desetinam pohlepnežev služil kot priročno sredstvo za manipulacijo s številkami in odločitvami vladajočih.

Ekonomska razumnost se je tolikokrat morala umikati zdaj tej zdaj oni zastavi, da smo postopoma izgubili občutek za smiselnost in gospodarnost odločitev ter iz vsake gospodarske spremembe, dobre ali slabe, hitro naredili elitni politični problem. Ker politični diskurz na ekonomska vprašanja prav gotovo ne zna odgovarjati, se nakopičene težave kot kepe valijo po vedno bolj strmem pobočju slovenske gospodarske resničnosti.

Vprašanje je, ali je za vipavsko hranilnico že prepozno. Najbolj črnogledi poznavalci napovedujejo, da bodo s kmetijstvom povezane dejavnosti začele padati kot domine. Še vedno je upanje, da pesimisti nimajo prav in da bodo Vipavci in Kraševci še naprej živeli srečno in udobno, pa čeprav vsak na svojem koncu Primorske.

A če želimo, da bo ta sreča trajala, bo treba opustiti težke in nepotrebne besede in začeti postavljati prava vprašanja. V primeru Vipavske hranilnice je takšno vprašanje le eno - kdaj bodo kmetje dobili denar za grozdje.