Višje plače - sen, ki se odmika

Vlada glasov za izglasovanje razbremenitve tako plač kot kapitala (še) nima. Tako gre razumeti včerajšnjo odločitev o prestavitvi odločanja o noveli zakona o dohodnini, na katero so leteli predvsem očitki o nedorečenosti glede nadomestitve finančnega izpada, na eno od prihodnjih sej. Če se ne bodo odločili še letos oziroma če zakon ne bo začel veljati s 1. januarjem, potem prihodnje leto višjih plač še ne bo.

Poskusa nekakšne mini davčne reforme, ki med drugim predvideva postopno zvišanje splošne dohodninske olajšave in s tem višje neto plače, pač ni mogoče izvzeti iz predvolilnega konteksta, a hkrati, žal, tudi ne iz konteksta nekonkurenčnosti slovenskega gospodarstva oziroma ustvarjanja ugodnejšega poslovnega okolja.

Ali bomo dali več denarja ljudem v denarnice ali pa bomo več pustili državi, v katere imenu bodo nekateri delili po drugačnem, ne pa nujno tudi pravem ključu.

Iz predvolilnega konteksta ne zato, ker bi novela prinesla bombončke brez celovitega pogleda na grenkobe onkraj volilnega mandata. Ali povedano drugače: oportuno bi bilo vladi danes zvišati plače in ukvarjanje z zahtevnimi finančnimi posledicami, ki bo še zahtevnejše zaradi prevelike vladne radodarnosti v koronskih časih ob hkratni premajhni učinkovitosti, preložiti na jutri. In oportuno je bilo opoziciji izražati silno zaskrbljenost za zdravje javnih financ in globino proračunske luknje ter populistično všečno nasprotovati domnevno še dodatnemu bogatenju bogatih, pa čeprav bi razbremenitev pomenila višje plače za vse, torej v vseh dohodninskih razredih. Kdor zasluži več, bi pač imel relativno več, kar je seveda bolje, kot da imamo vsi relativno manj, saj ne ustvarjamo vsi enako.

Iz gospodarskega konteksta pa zadeve preprosto ni mogoče izvzeti zato, ker je dejstvo, da je v primerjavi z ostalimi evropskimi državami delo v Sloveniji previsoko obremenjeno. To pa ima negativne posledice predvsem na doseganje višje dodane vrednosti, h kateri največ prispevajo višje izobraženi in bolje plačani kadri, ki jih lahko prav z nekoliko višjimi plačami vsaj zadržimo, če že ne privabimo.

Gre torej za vprašanje razdelitve in tehtanja. Ali bomo dali več denarja ljudem v denarnice, ki naj bi zato več trošili in s tem spodbujali gospodarsko in delovno aktivnost, kar posledično pomeni tudi več plačanih davkov, ali pa bomo več pustili državi, v katere imenu bodo nekateri delili po drugačnem, ne pa nujno tudi pravem ključu. Tudi opozicija je, mimogrede, že začela predvolilno napovedovati, kako in kaj bi delila sama.

Gre pa tudi za vprašanje, ali lahko davke znižamo in morebiti prihranimo kje drugje. Ob vseh mogočih dodatkih in na primer vojaških izdatkih in podobnem se zdi, da prostor za znižanje odhodkov vendarle obstaja. Pa tudi za kakšen dodaten prihodek, denimo, v obliki nepobranih davkov.