Vizjak in Hojs le nista “ista pašta”

Pri interpelacijah je izid navadno znan vnaprej, člani vlade se le redko poslovijo ob tovrstnih glasovanjih. Tako je bilo v petek, ko je interpelacijo preživel okoljski minister Andrej Vizjak, in tako bo zelo verjetno danes, ko bodo na parlamentarnem ražnju vrteli notranjega ministra z zadolžitvami policijskega, Aleša Hojsa.

Andreja Vizjaka v dosedanjem mandatu ni bilo prav močno zaznati. Če ne bi bilo ne najbolj spodobnega nakupa delnic Petrola in kasnejše liberalizacije cen goriv, za ministra bolečega referendumskega poraza pri zakonu o vodah in starega posnetka pogovora z Bojanom Petanom, zanj skoraj ne bi vedeli. Bil bi prepoznaven približno toliko kot Zvone Černač ali Helena Jaklitsch. Njegove poteze so bile neodmevne, nekontroverzne, opozicija je pograbila priložnost, ki se ji je ponudila s posnetkom prepričevanja Petana, naj ne prevzame Term Čatež. Kot minister je Andrej Vizjak peljal svojo politiko, s katero se lahko strinjamo ali ne, vendar s svoje pozicije ni bil škodljiv za stanje duha v družbi.

Kot minister je Andrej Vizjak peljal politiko, s katero se lahko strinjamo ali ne, vendar s svoje pozicije ni bil škodljiv za stanje duha v družbi. Za Aleša Hojsa tega ne moremo reči.

Za današnjega interpeliranca Aleša Hojsa tega ne moremo reči.

Če bi omika in spodobnost kaj veljali, Hojs namreč že zdavnaj ne bi bil več minister. Hojs je družbeno škodljiv na dolgi rok. S svojim de facto vodenjem policijo močno politizira, vanjo nastavlja svoje kadre, ki bodo partijsko koristni še dolgo po njegovem odhodu, in v javnosti budi odpor do nje, kar se kaže v zaupanju v javnosti - po dolgih letih je strmoglavilo, kažejo raziskave.

Ob vsem, kar si je v dobrem letu in pol mandata privoščil, je njegov “greh” predvsem to, da je s pozicije visokega politika normaliziral surovost, nesramnost in podcenjevanje tistih, ki se z njim ne strinjajo. Političnih nasprotnikov, sindikatov, kritičnih sodržavljanov, novinarjev in medijev, sogovornikov iz tujine. O vsem tem je bilo že veliko napisanega, a na nevarnost je vredno vsakič znova opozarjati. To, kar v družbo vnašajo Janša, Simoniti ali Hojs - da nižje rangiranih izvajalcev tipa Urbanija ne omenjamo - je namreč nevarno na dolgi rok.

To je modus operandi, ki, če ga izvaja nekdo z visoke in vplivne družbene pozicije, obvelja za nekaj normalnega in sprejemljivega. Ne gre za pogum, resnicoljubnost in neposrednost, gre za nepotrebno agresivnost in nesramnost. Za nekaj, kar v demokratični družbi ne sme biti nekaj normalnega. Če pri nas obvelja za sprejemljivo, bo to zelo težko popraviti - pa če Hojs jutri preneha biti minister.