Vlada na frontah

Dvorana na Brdu je včeraj pokala po šivih: 400 direktorjev najpomembnejših podjetij je prišlo poslušat obete premierja in njegove ekipe. Le borih nekaj kilometrov stran je Stephane Garelli, ugledni profesor ekonomije, pred dobrim tednom strnil značilnosti vlade, ki želi izboljšati konkurenčnost države: voditi mora predvidljivo politiko, delovati mora transparentno in natančno razdelati, kdo je za kaj odgovoren.

Že bežen pregled dela sedanje vlade pokaže, da ne bi dobila dobre ocene niti za enega od pogojev. Spomnite se nepredvidljivosti države kot lastnice NLB, ko so njeni nadzorniki najprej podprli eno stališče, nato pa - meni nič tebi nič - sprejeli drugo, povsem nasprotno. Pa sveže ustanovljene agencije za upravljanje kapitalskih naložb države, ki naj bi zmanjšala vpliv politike v državnih podjetjih,, sliši pa se, da naj bi bila le izvajalka interesov svojih političnih botrov. Da ne govorimo o soliranju posameznih ministrov ali o zadnjih vratolomnih dogajanjih v energetiki.

Če bi profesor Garelli med pogoje za plezanje po lestvici konkurenčnosti uvrstil tudi zahtevo, naj se vlada izogiba lotevanja reševanja večjega števila odprtih vprašanj hkrati, bi Pahorjeva vlada tu zagotovo grdo pogrnila.

Prav preveč odprtih front je bržčas največja slabost sedanje vlade. Pahor se je na široki bojni liniji znašel v hudem ognju, krogle pa ne prihajajo samo iz opozicije, pač pa tudi iz vladne koalicije in celo iz vrst premierjeve lastne stranke.

V teh zapletenih razmerah podjetja od vlade najbrž nimajo posebnih pričakovanj. Če se bo vladna ekipa, kot je včeraj napovedal premier, poslej osredotočila na dvig konkurenčnosti ter na zagotavljanje bolj spodbudnega davčnega in podjetniškega okolja, bo to že veliko, seveda pa bodo tudi menedžerji morali opraviti svoj del posla.

Kar nekaj podjetij pa bi od vlade želelo samo eno: da jih pusti na miru. Denimo tista, ki jih vlada želi združiti v logistični holding.