Vladi predlagam ...

Aktualna slovenska vlada si je zamislila zelo dober projekt: na svetovnem spletu je odprla stran, kjer ji lahko državljani kaj pametnega predlagajo. Sedaj bo kdo rekel, da je vlada postavljena in plačana za to, da vodi državo, ne pa, da zbira zanimive predloge državljanov. A vendar bi v starodavni slovenski ljudski modrosti, ki se ohranja v starih pravljicah, velikokrat našli kmeta, ki ima boljšo idejo od kralja. Modri kralj mu zato prisluhne.

Ker sem prepričan, da nam v Sloveniji tople vode ni treba odkrivati, običajno dobre ideje iščem v drugih, večjih državah. Če je neka ideja izpeljana in preverjena v državi s 50 milijoni državljanov, bi veljalo razmisliti, ali bi jo priredili in uporabili tudi doma. In tako sem po spletu podal predlog naši vladi.

Ko človek na slovenskih spletnih straneh išče kontaktne telefonske številke ali naslove elektronske pošte, je to običajno dolgotrajna zadeva. Naša ministrstva naslove svojih zaposlenih skrivajo kot kača noge. Tako moraš pisati elektronsko pismo na centralo ministrstva, ta pa potem deli pošto naprej. Če pustimo ob strani, da to jemlje “poštarju” dragocen čas in da postane e-pismo zaradi procedure počasnejše od navadnega, je sporno vsaj to, da bo zasebno sporočilo pred naslovnikom (če seveda ne bo že kje vmes obtičalo) prebralo še nekaj drugih ljudi.

Tovrstno zapletanje sicer ni slovenska posebnost, a vendar ga je v podjetjih in državnih službah v razvitejših državah bistveno manj. Mnogi, posebej to velja za državno upravo, pa imajo na spletu objavljen e-naslov prav vsakega svojega uradnika.Zato lahko v desetih sekundah najdem naslov vsakega evropskega komisarja in mu napišem osebno pismo. Pri nas bi pa za naslov kakega referenta potreboval veliko časa, pa še detektivsko žilico povrh, da bi ga našel na spletu.

Zato sem vladi predlagal, da bi posnemali dobre zglede in bi javno objavili vse e-naslove državnih uradnikov. A glej ga zlomka, kaj se je zatem zgodilo. Procedura je namreč zapletena. Ko predlog podaš (moraš biti registriran uporabnik, čeprav potem nihče ne pozna tvoje prave identitete), se začne spletna razprava. Tej sledi glasovanje, ki ga opravijo registrirani uporabniki. Šele ko (in če) dobiš večinsko podporo teh spletnih anonimnežev, postane to predlog, ki se ga posreduje vladi.

Sam tega nisem vedel, saj sem si predstavljal, da vlada zbira predloge, potem pa se sama odloči, kaj bo spremenila. A pri nas ni tako. Če hoče slovenski državljan svoji vladi kaj predlagati, mora najprej prepričati nekaj svojih sodržavljanov. In tako sta se na moj predlog z nasprotnim mnenjem oglasila dva anonimneža in idejo popljuvala. Njuni argumenti in način razmišljanja so me prepričali, da je šlo za dva uslužbenca javne uprave. Potem sem odgovarjal in postavljal dodatne argumente v prid mojega predloga, a sta me ponovno in hitro odločno zavrnila. Razjezilo me je, da sem se odzval na vabilo vlade, potem pa padel na neke vrste spletni forum, kjer moram komunicirati z anonimneži. Počutil sem se, kot da bi me kdo povabil na obisk, a bi hkrati pred hišo postavil psa čuvaja, ki te niti do ograje ne pusti. Pa kaj me vabiš, če me nočeš poslušati?!

Seveda sem zamudno spletno dopisovanje z okostenelimi birokrati sovjetskega tipa hitro opustil in izgubil vsakršno upanje, da bi še kdaj kaj predlagal vladi. Čez nekaj dni sem dobil po e-pošti še formalno brezosebno obvestilo, da moj predlog ni bil sprejet. Bog ne daj, da bi se zaradi tega počutil užaljenega. Predlog pač ni šel skozi. Problem je le način.

Ko na zahodu pošlješ kakršnokoli pobudo ali prošnjo, se ti najprej prijazno zahvalijo, da se zanimaš zanje, in obljubijo, da bodo zadevo preučili. Prej ali slej tudi dobiš uradni odgovor. In pri nas? Vprašajte nezaposlene, ki so napisali na desetine prošenj za službo. Odgovor dobijo zelo zelo redko.

Naj se vrnem k ljudski modrosti. Kralj, ki se do kmeta obnaša arogantno, v pravljicah običajno potegne kratko. Ali se naši ministri obnašajo kot v pravljici kralj, pa prepuščam sodbi vsakega posameznika.