Vladna matura

Čas iskanja rešitev se je torej iztekel. Vlada je včeraj opravila pisni del letošnje mature, ustni jo nemara še čaka. Načrt vlečenja države iz smeti danes potuje v Bruselj. Tam si bodo za ocenjevanja pisnega izdelka vzeli tri tedne časa, na pot pa ni šel v najbolj spodbudnih okoliščinah.

O čem, denimo, priča nenadni zasuk pri vladnem odločanju o tem, kako z davki povečati prilive v državni proračun? Kako razumeti, da smo še včeraj zjutraj vsi razmišljali o kriznem davku in preračunavali, kako močno nas bo oplazil, potem pa je zgodaj popoldne od pokopanih vstala ideja o dvigu DDV?

Najmanj zaželen - a ne čisto nerealen - odgovor je gotovo ta, da so v vladi zmedeni in da v javnosti ne govorijo o rešitvah, ampak v bistvu razmišljajo na glas. To nikoli ni dobro, še posebej ni dobro, ko je država do vratu v težavah. Mednarodne finančne institucije na besede vodilnih ljudi držav v krizi prežijo na vsakem koraku, reakcije na trgih so lahko takojšnje. Zatorej: več razmišljanja, manj govorjenja.

Nabor ukrepov je znan: takojšen dvig obeh stopenj DDV, ambiciozen program prodaje celotnih državnih deležev v nekaterih podjetjih in že kmalu uvedba davka na nepremičnine.

Za prodajo podjetij, ki so bile v preteklosti priročna korita za napajanje strankarskih in političnih sopotnikov, si želimo, da bi uspela. Obenem pa v to tudi malo dvomimo: Adrio Airways, denimo, vlade prodajajo že nekaj časa, pa kupca z denarjem ni od nikoder. S prodajo Telekoma se utegne ustaviti pri domačih lobijih: še je v spominu nebuloza predsednika parlamenta, ki je rekel, da je prodaja takšnih podjetij enaka veleizdaji.

Predvsem za nepremičninski davek pa velja vladi čestitati za pogum, saj je več vlad preigravalo uvedbo, pa nobena ni zbrala poguma. Vendar se ne gre slepiti: tudi tandem Bratušek-Čufer se obdavčitve slovenske svetinje ne bi lotil, če ne bi bil v to prisiljen. Srečno na maturi, torej.