Vlečenje za nos

Zgodba o prodaji Carpaccio Puba bo po vsej verjetnosti prerasla v še eno od mnogih koprskih afer. V medijih si je že zagotovila primat nad posušenimi palmami, ki so - nič krive nič dolžne - obsojene na uničenje. Za njimi ostajajo luknje, iz katerih bolj kot vprašanja o odgovornosti za zapravljeni denar vznikajo nove šale, denimo o novonastalem golf igrišču za županove prijatelje šejke.

Najbrž bodo tudi zdrahe okrog nesrečnega Carpaccia kmalu dale krila domišljiji duhovitežev. Morda se bo nekdo domislil koprske priredbe pesmi Iva Robića “Tata, kupi mi auto” v “Mama, kupi mi Carpaccio” ali česa podobnega. Še pred tem bodo zgodbo dodobra oglodali mestni svetniki v še enem pozicijsko-opozicijskem spopadu, ki ne bo obrodil nikakršnih sadov, kvečjemu bo odžrl dragoceni čas in energijo za reševanje veliko pomembnejših težav druge najbolj zadolžene slovenske občine.

Ali bo aferi sledil tudi kazenski postopek, bo odvisno od presoje protikorupcijske komisije in od organov pregona. V tem trenutku ni moč z gotovostjo trditi, da je župan Boris Popovič prekršil zakon. Kot že mnogokrat doslej pa si je znova privoščil predrznost. Predvsem s svojimi na pol duhovitimi odzivi na očitke o domnevno spornem postopku prodaje in po drugi strani s svojim molkom ob nadležnem novinarskem poizvedovanju. V občinski upravi kajpak vztrajajo pri svojem - s postopkom prodaje občinske nepremičnine županovi družini je bilo vse v najlepšem redu. Tudi na to, da z drugim interesentom niso opravili zakonsko določenega pogajanja, imajo razlago, a težko je verjeti, da so navaden dopis res zamenjali za pravo ponudbo.

Takšen vzorec obnašanja ne v Kopru ne v Sloveniji ni nič novega. Zanikanje in molk, še najbolj pa sprenevedanje, so skupni imenovalci afer, v katere so vpleteni močni in vplivni. Vprašanje je le, kdo je v tem vzorcu bolj nor: izvoljenci, ki lažejo, ali ljudstvo, ki se pusti vleči za nos.