Voda in mi

V Postojni in Pivki imajo že desetletja težave z onesnaženo vodo. Ko pomislimo, da gre za kraški svet, to niti ni presenetljivo. Proti kraški luknjičavosti in poroznosti se pač ne da boriti tako, da odprtine zaliješ z betonom. Da se to ne da, je dokaz propadli projekt o zamašitvi “odtokov” Cerkniškega jezera, ki med turisti zbuja precej smeha.

Kraški svet je pač tak, da moramo biti pri odplakah izredno previdni. A nismo. To dokazujejo podzemne vode, ki so polne plastike. Na kateri dve imeni človek pomisli, ko sliši onesnažena reka? Na Reko in Ljubljanico. Slednja pa, kot vemo, izvira kot Pivka, nato kot Unica in tretjič kot Ljubljanica.

Ogroženost pitne vode se vsako leto povečuje. Prebivalstva in industrije je vse več, količina vode na planetu pa ostaja enaka. Kar se je dogajalo včeraj v Postojni, se lahko jutri zgodi kjerkoli drugje. Zahodni svet hkrati teži k pretirani čistoči, kar je tudi eden od vzrokov, da odpornost ljudi pada. Pred manj kot stoletjem je bonton veleval, da si moraš noge umiti vsaj enkrat tedensko. Danes pa se mnogi ljudje kopajo tudi večkrat na dan. Je to res prava smer?

Verjetno ne, če pomislimo, da so vse bolj čista le naša telesa in stanovanja, okolje pa vedno bolj umazano. Porabljeni detergent namreč odteče iz stanovanja in obremeni okolje.

Okolje nato vrne udarec in nesnago “pošilja nazaj” v naša stanovanja. V obliki onesnažene vode in oporečnih izdelkov, ki zrastejo nad podtalnico s pesticidi. Po eni strani smo si ljudje sami krivi. Vsi bi se namreč lahko začeli obnašati bolj odgovorno do okolja.

Po drugi strani je na potezi oblast. V konkretnem primeru vlada že od julija ni uspela razglasiti vodovarstvenega območja. Globalno gledano se bo morala vlada začeti povsem drugače obnašati do vodnih virov. Prikličimo si v spomin misel malo starejšega datuma, da je voda nafta 21. stoletja. Prav z vodo je Slovenija razmeroma bogata. Zato bi veljalo za to dragoceno premoženje bolje skrbeti.