Voda je hudič

“Voda je hudič,” je pripomnil eden od številnih, ki so spremljali in opazovali, kako se iz minute v minuto dviguje gladina vode v vasi Trpčane na Bistriškem. Podobne komentarje o vodi in hudiču je bilo v nedeljo slišati po vsej poplavljeni dolini reke Reke, ki je pokazala zobe kot že dolgo ne.

Reka je pravzaprav svojevrsten kraški vodotok, ki ga ljudje poznajo po dveh skrajnostih. Poleti Reke tako rekoč ni in lanskega julija in avgusta so jo ljudje v njenem zgornjem toku prehodili po rečnem dnu, saj ponekod ni bilo vode niti za vzorec.

Ravno zato, ker je Reka tako muhasta in ker jo je pred desetletji pod Ilirsko Bistrico zastrupila in obsodila na smrt bistriška industrija, so pred 40 leti zgradili prvo, potem še drugo veliko akumulacijsko jezero z namenom bogatenja voda Reke v sušnem obdobju in posredno tudi za ohranitev Škocjanskih jam na seznamu Unescove naravne dediščine.

Potem pa pride jesensko deževje, takšno, kot je bilo v nedeljo ali pa nekoliko milejše, in Reka s svojimi pritoki podivja, se razlije po polju in povzroča številne preglavice. Ko neha deževati, se že čez nekaj dni umakne v strugo in postane krotka, kot da se ne bi nič zgodilo.

Bistriška industrija je skoraj v celoti izumrla, Reka je iz leta v leto znova pridobivala kakovost vode, to pa je očitno uspavalo odgovorne na resornem ministrstvu, saj so Reko povsem zanemarili. Na prste ene roke bi lahko našteli resnejše posege v regulacijo in čiščenje bregov in struge Vj'lke uode.

Njeni bregovi so povsem zaraščeni, vode mnogokje z brega sploh ni videti. Tako zaraščena struga, polna nanošenega materiala, zagotovo predstavlja vodi oviro na njeni poti proti škocjanskemu podzemlju. Naivno bi bilo misliti, da bi urejena rečna struga preprečila poplave ob tako silovitem deževju, kot smo mu bili priča v nedeljo.

Pa vendar, Reka si zasluži večjo skrb in predvsem več denarja za njeno regulacijo, saj se bo, takšna kot je, še velikokrat prelila in vse bolj poplavljala.