Voda je, vode ni

Najprej sta nas v letih 1992 in 1993 doleteli dve katastrofalni suši. Začeli smo resneje razmišljati o velikem projektu namakanja kmetijskih zemljišč in naredili Nacionalni program namakanja. Začel naj bi se leta 1994, nakar ga je nekdo pospravil v predal in ta predal za dolga leta založil.

Morda je bilo krivo to, da so kar štiri leta delali Študijo izvedljivosti namakalnih sistemov. Ko so jo končali in sklenili z besedami, da bi bili namakalni sistemi smotrni in tudi ekonomsko opravičljivi, se je pisalo že leto 1999. Vmes so nas doletela manj sušna leta, politika ni več kazala zanimanja za namakalne sisteme in jim je namenila tudi bistveno manj proračunskega denarja. Nakar smo spet začeli govoriti o suši, obilici vode navkljub. Še leta 2003 so na vodarskem dnevu opozarjali, da bodo v času, ko se priključujemo EU in v naš prostor prihaja neusmiljena konkurenca zahodnega kapitalizma, kmetje preživeli samo z ustrezno proizvodnjo, kar sta zelenjadarstvo in namakanje. Kako gre domačemu kmetu v svetu kapitalistične konkurence, ki je postala naš vsakdan in se drugačnih časov niti ne spominjamo več, veletrgovci pa nas zasipajo z uvoženim poceni sadjem in zelenjavo? Nekateri so obupali, drugi se še naprej bojujejo, vsi ostali pa v strahu govorimo o prehranski (ne)samozadostnosti in ugotavljamo, da smo se prepustili toku časa. Da moramo več pridelati. In da zatorej kmetje potrebujejo več vode.

V Sloveniji imamo dovolj dežja. Spomladi resda manj, zato pa jeseni preveč. Težava je, ker te vode ne hranimo za poletne čase, pač pa ji pustimo, da spremenjena v hudournike poplavi polja in steče v morje. Nimamo denarja, pravijo. Pa je prav bruseljski kmetijski denar je v Sloveniji najslabše izkoriščen. Stroka je šibka, njeni argumenti se križajo z interesi kapitala. Politiki pa v rešilnem čolnu z manevriranjem med enimi in drugimi dvigujejo mulj z dna blatnih rek. In si grla, suha od govorjenja, brž poplaknejo s kozarcem vode.