Vodne lekcije

V teh dneh je seveda ključna hitra in učinkovita pomoč vsem prizadetim v poplavah, da se bodo lahko čim prej vrnili v kolikor toliko normalno življenje in seveda na delo, če sploh imajo to srečo v nesreči, da v podjetju, kjer so zaposleni, odpravljanje posledic ne bo trajalo še mesece in njihovo delovno mesto ni ogroženo.

Izjemna družbena solidarnost, požrtvovalnost, nesebičnost so tiste svetle točke, ki vlivajo upanje, ob seveda zelo dobro delujočem sistemu zaščite in reševanja, kar se je ponovno potrdilo. To moramo čuvati kot punčico svojega očesa.

Izstavljen račun je, to si na žalost moramo priznati, mnogo višji, kot bi lahko bil.

A razsežnost žal ne tako nepričakovane in tudi ne povsem nepredvidljive katastrofe, katere škoda se bo merila v milijardah, če se omejimo le na škodo v denarju, “žrtev” pa bodo neizbežno tudi številni drugi razvojni projekti in načrtovane reforme naše države, terja tudi globlje premisleke. Opomini in lekcije narave so neizprosni in tokrat bi jih res veljalo vzeti resno. Ne gre si več zatiskati oči pred dejstvom, da se groze v takšni ali drugačni obliki lahko s precejšnjo verjetnostjo ponovijo in to prej, kot bi si upali pomisliti.

Strokovnjaki pravzaprav že vrsto let ponavljajo, da so vremenski ekstremi že naša nova realnost, ki ji ne moremo več uiti, in da se moramo nujno prilagoditi. A je doslej ostalo pri opozorilih, ki so jih nekateri jemali kot nepotrebno strašenje, prave politične volje za dejansko ukrepanje pa nikoli ni bilo. Izstavljen račun je zato, to si na žalost moramo priznati, mnogo višji, kot bi lahko bil. Preventiva je pač veliko cenejša kot kurativa.

Minister za naravne vire in prostor je ob ogledu posledic v Savinjski dolini pomenljivo dejal, da bo v bodoče “potrebno pogledati, kam umeščamo gradnje in objekte, in se naučiti lekcije ter pustiti tudi vodi prostor”. Naj ne ostane le pri dolžnostni izjavi.

Ko se bomo lotevali prave sanacije, moramo imeti pred očmi drugačne rešitve, tako kar zadeva infrastrukturo kot predvsem prostorsko umeščanje, ki pa ne bodo ne hitre, ne priljubljene, ne poceni. Infrastruktura bo morala ustrezati drugačnim standardom klimatske varnosti. Boleče je bilo gledati, kako je strehe, ceste, mostove odnašalo kot za stavo. In še bolj boleče, kako so pred vodo komaj ubranili popolno novogradnjo. Čas je za temeljito spremembo prostorskega načrtovanja, resno upoštevajoč poplavno (ne)varnost. Kakšne so posledice varčevanja pri vzdrževanju vodne infrastrukture in zmanjševanju poplavne ogroženosti, pa je zdaj tudi jasno.

In še nekaj bi si veljalo bolj vzeti k srcu. Samozaščitno ravnanje. In jemanje opozoril pristojnih resneje. Reševanje turistov s helikopterji z dreves v kampu ob vodi ob pravočasno napovedanem rdečem (!) alarmu je resda mogoče opisati kot apokaliptično, a, brez zamere, tudi kot posledico čiste lahkomiselnosti.