Vogrščkov dan

Potem ko Phil Connors (Bill Murray) preživi zanj dolgočasno poročanje o svižčevem dnevu v zakotnem mestecu Punxsutawney, tam obtiči. Sprva se mu vse skupaj le zdi nenavadno, nato odkrije, da je zamrznjen v času, da se mu bi isti dan ponavljal v neskončnost. Majcena prednost je, da postane nesmrten. Toda tista rutina, ponavljanje enega in istega, ubija na drug način.

Ker gre seveda za film, povrh vsega za komedijo, se seveda ne bi mogla končati drugače, kot srečno. Phil torej odkrije, kako se rešiti prekletstva, kaj narediti, da bo vendar stopil v nov dan. In stopi.

Zdaj pa naredimo vzporednico. Po naključju smo znova poleg novinarji, ki moramo poročati - roko na srce - o precej dolgočasni stvari. Urejanje namakalnega sistema, ki vodo črpa iz potoka Vogršček, namreč ni ravno zadeva, ob kateri bi nam, ki smo dolžni javnost seznanjati z dogajanjem, poskočilo srce. Razlika s Philovo tematiko, in to ogromna, je v pomembnosti; ker še zdaleč ni vseeno, kako znamo ravnati z infrastrukturo, ki kmetijstvu zagotavlja vodo, pa naj bo ob suši ali proti pozebi.

Žal pa oblastniki z njo ravnajo negospodarno - vsaj zunanjemu opazovalcu se tako zazdi - in predvsem “zatečenega stanja” ne premaknejo in ne premaknejo naprej. Pred leti so se ponavljali obiski ministrov na pregradi namakalnega zadrževalnika na omenjenem potoku in prisotni, tudi novinarji, smo poslušali, kako da jo je treba obnoviti. Nato so akterji - vsakokratni kmetijski minister, predstavniki okoljskega resorja, župani - zamenjali kuliso, zdaj k umetnemu jezeru ne hodijo več. Nekaj je bilo tudi narejeno, toda dileme, kako ravnati z Vogrščkom, ostajajo. Zunanjim opazovalcem, ki ozadij ne poznamo, pa nič več ni jasno.

Gotovo je, da rešitev ni enostavna, da je interesov najbrž dosti. Trditve, kaj da je treba narediti, si neredko nasprotujejo, in razumljivo je tudi, da za zalivanje vrtičkov ni vredno trošiti javnega denarja. Temeljni problem pa je en sam: znova in znova se zbujamo v svižčev dan.