Vojna in posli

Riž, toaletni papir in konzerve. To ljudje najbolj potrebujejo, ko nimajo ničesar. To so zadnje dni razprodali na Japonskem, kjer imajo nuklearno dramo. Etika je tudi to: zavedati se, da je življenje v bistvu elementarna zadeva, da je ogromno tega, kar vlečemo za sabo, balast brez pomena, luksuz, ki ti v kriznih razmerah ne omogoča preživetja, te pokoplje. Material za korupcijo. Vojna, v katero smo se te dni spustili v Libiji, je vojna za luksuz, vojna za prevlado v energetiki.

V svetu, kjer je vse relativno, obstaja ena sama konstanta: nihanje med vojno in posli. Posli, ki so nadomestili tisto že skoraj mitološko kategorijo, ki se ji je nekoč reklo mir. Ko pišem to kolumno, smo še v vojni. Možno je, da bomo ob objavi, torej danes, že v poslih. Združeni narodi so se odločili za vojaško posredovanje v Libiji po jedrskem šoku na Japonskem, ko smo se začeli spraševati o smiselnosti jedrske svetovne strategije in ko so energetski apetiti velikih držav, kot so Rusija, Kitajska, Francija, Velika Britanija in ZDA, pahnili svet nazaj v obdobje hladne vojne.

Kakšna je razlika med Gadafijem, ki je sklepal posle z vsemi, ki je infiltriran v bančne sisteme nekaterih pomembnih držav, ki je imel finančne vložke v pomembnih družbah, celo v nogometnih klubih in v športnih parkih, kakršne so Stožice, in Gadafijem, ki ga danes bombardiramo? Nobena. Gadafi je vedno isti. Tisti, ki je sklepal posle z vsem svetom, je enak tistemu, ki krši človekove pravice, in tistemu, ki mu prijatelji zdaj mečejo bombe na glavo. Če imaš takšne prijatelje, ti ni treba imeti sovražnikov. To je pač svet politike. Dejstvo, da v politiki prevladuje posel nad etiko, da je trasa plinovoda pomembnejša od človekovih pravic, je danes večji in bolj zastrašujoč problem kot vse vojne.

Ko pišemo in govorimo o dogodkih, ki se razvijajo v državah severne Afrike, največkrat omenjamo padec berlinskega zidu. Primerjava je literarno zelo učinkovita, ker nam daje občutek nekega stičišča, da nam je vse jasno, čeprav primerjava verjetno ne drži. Afrika, ki se danes prebuja, ni včerajšnja vzhodna Evropa. Diši drugače, diši po nafti. Ko bo vojni arzenal nehal rožljati, ko bodo posli razdeljeni, se bomo lahko spet sprehajali kot turisti, ki jim ni mar za turnusne Gadafije. Medtem bodo človekove pravice še vedno kršili tako v Afriki kot na Kitajskem ali v Rusiji.