Vojne in terorizem niso religija

Zgolj zgodovina bo pokazala, ali je bil medverski forum za dialog in mir na Balkanu, ki ga je konec tedna gostil Koper, le eno od (neučinkovitih) srečanj predstavnikov različnih narodov iz tega vnetljivega soda smodnika, ali pa je pomenil prelom z dolgoletno tradicijo nezaupanja med sosedi in predvsem med voditelji teh skupnosti. Prisotnost Pietra Parolina, za papežem drugega moža Vatikana, je pobudi dala globalno razsežnost. Lahko bo to res začetek nečesa velikega, lahko pa javnost za ta dogodek čez leto dni sploh ne bo več vedela. Zato je pomembno, da so se verski voditelji iz balkanskih držav odločili, da bodo podobna srečanja organizirali tudi v prihodnje.

Na forumu je bilo povedanih veliko globokih misli in vznesenih stavkov o miru, sporazumevanju in bratstvu med narodi, religijami, skupinami in nasploh ljudmi. Prav ta načela pa pravzaprav predstavljajo jedro verovanja v religijah, ki prevladujejo na Balkanu in v Evropi. V tem pogledu se tudi krščanske cerkve v skladu s Frančiškovo politiko počasi vračajo k svojim koreninam, torej k skrbi za revne, ponižane, tiste na robu družbe, in hkrati so vse manj v službi elit in interesov privilegiranih slojev. To se je izkazalo tudi v sklepni deklaraciji, v kateri so nedvoumno obsodili selektivnost pri zagotavljanju človekoljubne pomoči ter različno obravnavo migrantov glede na njihov izvor, kar je nič drugega kot prikriti rasizem, prav tako so tudi jasno zavrnili ekstremizem, terorizem in vse druge oblike nasilja in vojn, ki nimajo nič opraviti s pristno religijo. Tovrstne zlorabe morajo biti zavrnjene že na ravni verskih skupnosti samih, so se strinjali. Takšno stališče je za območja mednacionalnih konfliktov izjemno pomembno, hkrati pa kliče tudi k samorefleksiji preteklih dejanj verskih voditeljev na Balkanu, ki so bili pogosto spodbujevalci medetničnega nasilja in vsega hudega, kar je sledilo razpadu SFRJ. Sporočilo foruma je, da verski voditelji tega ne bodo počeli. Zavedanje, da bi morali biti prav oni najboljši zgled sodelovanja in sobivanja, se vse bolj širi.

Jasno so zavrnili ekstremizem, terorizem in vse druge oblike nasilja in vojn, ki nimajo nič opraviti s pristno religijo.

Čeprav se zdi, da je človeštvo doseglo takšno civilizacijsko raven, da v družbi ne bi smelo biti več prostora za nasilništvo in ubijanje, se vedno znova izkaže, da se je potrebno za sobivanje in mir boriti. V tem pogledu je Koper res najbolj primeren kraj za takšno pobudo, saj je preživel nekaj zgodovinskih travm. Nahaja se v srcu Evrope, na presečišču romanskega, germanskega in slovanskega sveta, med zahodnim in vzhodnim Sredozemljem, v njem pa poleg dveh avtohtonih nacionalnih skupnosti brez večjih prepirov živi še kopica etničnih skupin iz Balkana in drugod. Premalo se zavedamo, da nas ta različnost bogati, Koprčani pa imamo to srečo, da lahko vsakodnevno sprejemamo in živimo drugačnost.