Volilni ponedeljek

V nedeljo zvečer si bodo v Kopru verjetno le redki grizli nohte v napetem pričakovanju izida županskih volitev. Čeprav dejansko nič ni odločeno, dokler v skrinjico ne pade zadnja glasovnica, so možnosti, da bi 10. julija slavil kdorkoli razen Borisa Popoviča, bolj ali manj teoretične.

Kakšna bo prihodnja politična podoba občine, kako se bo odzivala na valovita leta, ki prihajajo, in sprejemala odločitve, ki ne bodo le učinkovite in všečne, ampak tudi dolgoročno koristne in brez nezaželenih stranskih učinkov, pa še zdaleč ni odvisno le od tega, kdo bo prvi občan.

Ampak tudi od tega, ali bo koprska politična scena vendarle sposobna dozoreti in prerasti neumne klišeje, ki zaznamujejo tudi letošnjo predvolilno debato. Bolj ali manj medlo debato, brez velikih idej, brez navdušenja in zanosa, brez resnih konfrontacij, ujeto v občasna medosebna obračunavanja in v logiko pobalinstva, ki jo je kot svoj osebni pečat uveljavil Popovič in ki celo njemu ne pristaja več. Po devetih letih vladanja je vlogo političnega enfant terribla pač precej težko igrati. In enako težko je igrati vlogo njegovih ogorčenih kritikov.

Ali je za trohnobo koprske politične mlake, v kateri so se razumne predpostavke razkrojile do te mere, da se politizira celo odnos med županom in krajevno skupnostjo, kriv Popovič, ki je v preteklih letih spustil politični dialog na obžalovanja vredno raven, ali je kriva mlahava brezbrižna počasnost njegovih predhodnikov ali kaj tretjega, niti ni več tako pomembno. Dobro bo, če bo nedeljski izid glasovanja o občinskih svetnikih takšen, da bodo oblastniki potrebovali zaveznike in kompromise in bo začel mestni svet res delovati kot polje konstruktivnega, smiselnega, operativnega dialoga o najpomembnejših temah.

V nasprotnem primeru tudi od teh koprskih volitev ne bo ostalo veliko več kot kup vabil, nova stranišča, nekaj manj golobjih iztrebkov in bled spomin na ognjemet.