Vozimo dobro, a še daleč je do cilja
Na slovenskih cestah je v prometnih nesrečah v lanskem letu umrlo najmanj ljudi doslej, dva manj od rekordno nizkega predlanskega črnega seštevka. Vsako življenje manj, ki ugasne zaradi poškodb v prometnih nesrečah, je dragoceno. In vsakega življenja, ki ugasne, je neizmerna škoda.
V Sloveniji nam gre v zadnjih letih na cestah precej dobro. Od leta 2007, ko je na naših cestah v enem samem letu umrlo še 292 ljudi, do minulega leta smo črne številke zmanjšali za skoraj tri četrtine. Bolje od lanskega leta nam je šlo le v kovidnem letu 2020 (80 mrtvih), vendar tistega leta zaradi vseh omejitev in prepovedi gibanja ne moremo šteti kot normalnega.
83 ni visoka številka. Hvala bogu, da smo preživeli še eno leto, lahko rečemo samo tisti, ki danes to beremo. Svojcem tistih, ki pa jih ni več, je že številka 1 boleče ogromna.
Lanska številka 83 mrtvih je tako drugo najmanjše število mrtvih v enem letu, zaradi česar smo lahko veseli. Zaradi iste številke pa niti približno ne smemo biti zadovoljni. 83 življenj bi lahko danes ustvarjalo, razveseljevalo, živelo... pa ne morejo. Ker so za trenutek preveč pritisnili na plin, za trenutek pogledali stran, se spozabili na zabavi, ker so se znašli ob nepravem času na nepravem mestu.
Ja, nesreč ne moremo popolnoma preprečiti in jih tudi nikoli ne bomo. Včasih so se prevračali z vozovi, danes se z avti, jutri bomo padali s helikopterji... vsi pa si želimo čim večje mobilnosti. Da na cestah ne izgubljamo ure in ure, da čim prej pridemo do cilja.
Zgodbice o tem, kako bomo pri nas uredili javni promet, na vlake spravili večino dnevnih migracij, bodo v naši zaplankani državi z zbirokratiziranimi in neambicioznimi voditelji še nekaj časa pravljice za lahko noč. Še najmanj nekaj desetletij se bomo tako kot danes vozili z avti, se drenjali pred večjimi mesti, zamujali na sestanke in tako naprej. In še desetletja ljudje ob cestah z nekaj tisoč vozili dnevno ne bodo imeli pločnikov, ne križišč, ne prehodov za pešce. V temi bodo odvisni od odsevnika ali rdeče baterijske lučke, ki so si jo sami kupili v Tediju. No, da ne bi komu delal krivice... našo cestno infrastrukturo so v zadnjih desetletjih veliko izboljšali, ampak za boljšo varnost bi jo morali še najmanj dvakrat toliko.
Zato se tudi v prihodnjih letih ne gre zanašati na nikogar, ne na državo ne na Evropo ne na občino. Ampak samo nase in na lastno previdnost. Samo sami lahko zase in za svojo varnost na cestah storimo največ. Tako da ne pijemo pred vožnjo, da ne norimo, da smo zbrani...
83 ni visoka številka. Hvala bogu, da smo preživeli še eno leto na cestah, lahko rečemo samo tisti, ki danes to beremo. Svojcem tistih, ki pa jih ni več med nami, je že številka 1 boleče ogromna.
Preberite še
Koprska naložba za prihodnost
Med porokami, vojnimi grozotami in podajanjem rok