Vprašanja in odgovori

Italijanski minister za delo Maurizio Sacconi je po sobotnih protestih v Rimu izrekel besede, ki povzemajo zmedeno sedanjost. “Tisti mladi, ki danes razbijajo, bodo najverjetneje postali bankirji in finančniki,” je rekel minister v Berlusconijevi vladi in namignil na udeležence študentskih nemirov konec šestdesetih let, iz katerih so zrasli mnogi člani sedaj osovražene elite. Tiste, ki nima več niti izgovorov, kaj šele odgovorov na temeljna vprašanja. Zakaj je svetovno gospodarstvo zdrsnilo v krizo? Kako bodo zahodne države ohranile raven socialnih storitev in hkrati rešile proračune pred kolapsom? Katera politika bo ustvarila sistem skupne odgovornosti in skupne pravice do uživanja dobrin? Kaj se bo rodilo po smrti globaliziranega tržnega kapitalizma?

Politika odgovore terja od civilne družbe, pri tem pa noče slišati vprašanj, ki jih postavlja samooklicanih 99 odstotkov. Sacconijeva izjava je odmev klišejskih floskul o očetih in sinovih, simptom zmedenosti vladajočih, ki nikakor ne znajo doumeti, da ljudje na ulice ne prihajajo ustvarjat novega političnega gibanja, ampak prihajajo po nov skupni imenovalec, po novo polje zaupanja in identifikacije. Ker so politično ekonomske naveze po vsem svetu dosedanji sitem vrednot, ki sta ga skupaj držala predstavniška demokracija in delovna etika, same pospravile na smetišče zgodovine. Dogajanje pri naših zahodnih sosedih ima še eno predvidljivo razsežnost: ko se je v prestolnici še kadilo iz smetnjakov, so se politiki že prepirali, ali so uničevalski pohodi bolj posledica Berlusconijevih političnih absurdov in burkaštva ali ostankov levičarskega ekstremizma.

Sedanji sklic državnega zbora je včeraj zadnjič začel zasedanje. Po razpustu v petek se bo na vsej fronti začelo predvolilno obdobje. Kljub temu da sta na sceno že stopila vsaj dva odrešenika, odgovorov prav gotovo ne bo prineslo. Sreča bi bila že, če bi bilo med enim in drugim prepirom o ideoloških obrobnostih slišati kakšno vprašanje.