Vprašanje perspektive

Še n'kol se nismo tok smejal, k'je šola pogorela, pravi refren otroške pesmice. Le komu je bilo kdaj resnično žal, če je zaradi višje sile odpadel pouk? Nasprotno, ob taki novici človeku srce zaigra v prsih. Morda se moraš po prvi reakciji malce zresniti in obžalovati, če je na primer zaradi visokega snega, zaradi katerega ti ni bilo treba v šolo (ne, nisem rojena na Primorskem) komu spodrsnilo in si je zvil nogo. Ampak tisti prvi, pristni občutek otroške radosti si je vredno zapomniti in mu zaupati tudi kasneje v življenju.

Podobni občutki me prevevajo zadnje čase, ko je svet domnevno v krizi. Časi so resni, ljudje se soočajo z velikimi težavami, ampak oprostite, če si dovolim malce porednosti in odkrito priznam, da mi ni prav nič težko pri srcu, ker so se v največji godlji znašli prav najbogatejši. In ko se tajkuni udarijo med seboj, ko drug drugega tožarijo in nam mimogrede razkrijejo, kako so kradli, mi gre od smeha že skoraj na jok. Meni se je v silni krizi le zmanjšal obrok kredita, in če še banka propade ... No, nekaj podobnega bo, kot če bi odpadel pouk.

Srce mi poskoči tudi ob spremembah, ki se zdaj dogajajo v arabskem svetu. Vsi smo pričakovali, da se bo na tistem koncu nekaj zgodilo, ampak če bi me še pred nekaj meseci vprašali, kaj, bi rekla kvečjemu, da bodo ZDA napadle Iran. Zdaj pa neoboroženi ljudje odstavljajo že tretjega diktatorja, medtem ko ameriški predsednik tri dni menca z izjavo. In koga sploh še zanima, kaj bo povedal?

Nekateri komentatorji so zadnje dogodke označili za čudež, saj so se ljudje odpravili na ulice sami, brez političnih voditeljev. Preprosto, povezali so se prek spleta in prek socialnih omrežij v svet tudi pošiljali informacije in posnetke, ki so jih novinarji lahko kasneje kvečjemu potrdili. Skorumpiranim politikom in pristranskim medijem je odklenkalo, ni kaj.

Kako zelo so razne avtoritete izgubile stik z realnostjo, lahko opazujemo tudi na Gadafijevem tragikomičnem primeru. Ampak naslajati se ob sosedovi nesreči ni lepo, podobnih primerov imamo tudi doma kar nekaj. Še ne tako dolgo tega so nam nekateri ekonomisti predavali o krivulji v obliki črke L. Na ta način so nam želeli ponazoriti, zakaj je krize po njihovem mnenju konec, nam pa gre še vedno slabo. Kako dolga bo na koncu spodnja, vodoravna črta, niso vedeli povedati.

Vidite, v takih primerih je dobro, da nam zacinglja zvonček. Kot tisti ob koncu šolskega leta. Saj smo se v šoli tudi veliko koristnega naučili. Recimo, kako poteka krivulja: polkrožno gor, pa potem zavije malce dol in spet gor. In ko nam kdo začne razlagati, da je krivulja v bistvu ploščata, zraven pa vidimo, da so nekateri vseskozi gor, drugi pa dol, mu ni treba verjeti. Pa čeprav je doktor znanosti in gostuje v zelo pomembni televizijski oddaji. Takrat je dobro zaupati tistemu prvemu, pristnemu občutku, da nas ima nekdo za norca.

V resnici se dogaja le to, da stvari, ki ne služijo najvišjemu namenu, odmirajo, pravi indijanska šamanka Little Grandmother. Ali, kot bi rekli Srbi: “Ima boga!” Gremo skozi obdobje, ko se rušijo stare, odslužene strukture. Lahko nas je strah, lahko pa smo vznemirjeni zaradi velikih sprememb, ki smo jim priča. Odvisno od tega, na kateri strani zidu smo, ko se začne podirati ječa.