Vrag se šali

Sicer nihče od živih ne ve, kako je v peklu, ampak Slovenec in Slovenka lahko v tem času upravičeno domnevata, da v peklu pokajo od smeha. Vsak dan namreč v tisti oddaljen in vroči kraj dobijo nekaj novih vicev. Kajti, od kar sta udarili gospodarska kriza in še eno tranzicijsko iskanje prave poti, vrag neprestano odnaša šale.

Zadnja žrtev hudičevih grabežljivih krempljev je bil, tako pravi, predsednik Hitove uprave Drago Podobnik. Ki je z vso resnostjo zatrdil, da podjetje nima več nikakršne rezerve in da je napovedana stavka igralniških delavcev za nekdanjega paradnega konja primorskega gospodarstva lahko katastrofalna. Verjetno ima, z vragom ali brez, za to trditev precej dobre argumente. Stavka do izpolnitve zahtev, če bo do nje res prišlo, je tako rekoč najslabše, kar je lahko doletelo podjetje v krhkem in občutljivem obdobju zastavljanja sanacijskih ukrepov.

Hitove igralnice so v teh dneh bolj kot peklu podobne vicam, v katerih trpeče duše čakajo, ali bodo dobile prepustnico v veselo prihodnost ali se bo večna blaženost nadaljevala brez njih. A če duše v vicah dobijo kakšen očenaš, vsaj za velikonočne praznike, se krupjeji smilijo le redkim. Večini pa se zdijo predobro plačani, trmasti, sebični ter slepi in gluhi za vse drugo, razen za svoje pritlehne zemeljske interese. Čeprav je takšno stališče privlačno in dobro za sproščanje nakopičene jeze, je napačno in dolgoročno za družbo škodljivo, zaznamovano z nepravičnim in topim poenostavljanjem, ki je pod Alpami že skoraj tako domače kot hudič, ki krade šale. V časih debelih krav so se številke Hitovih letnih dobičkov vrtele okrog 20 milijonov evrov. Podobnikova uprava res ni kriva, da je marsikateri milijon odtekel v nepremišljene naložbe in razsipniške projekte. Ampak tudi zaposleni niso krivi. Vrag je v resnici v tem, da ima vsak svoj prav. In zato je, četudi grenek in v zadnjem trenutku, edino orožje, s katerim Hit lahko premaga hudiča: dogovor.