Vreča brez dna

Predsednik Evrosredozemske univerze Emuni Joseph Mifsud je prekaljen politik in spreten diplomat. Ko ga povprašaš po tem, ali bo morala Emuni najeti kredit za plačilo svojih obveznosti, začne naštevati imena ministrov in predsednikov z vseh koncev Sredozemlja in EU, ki da so garant za preglednost njegovega dela. Ko ga opozoriš, da od Slovenije ne more zahtevati dodatnega proračunskega denarja, če ga je od nje že prejel, povleče iz rokava predsednika evropske komisije Barrosa, ki naj bi Emuni zagotovil tako rekoč neomejene vire proračunskega denarja. Ko ga pobaraš, kdaj bo tudi Emuni prispevala svoj delež v budžet, pa zagrozi, da bo sedež univerze preprosto izselil iz Slovenije.

Iz vrst bližnjih sodelavcev Emuni medtem prihajajo resna opozorila, da se univerza ne finančno ne programsko ne razvija po predvidenem rokovniku. Izvajanje notificiranih programov je pogosto odvisno od predsednikove kompatibilnosti s partnerskim rektorjem, med proračunsko inšpekcijo Centra Emuni v likvidaciji pa so odkrili celo nepravilnosti, zaradi česar je moral predsednik vračati denar. Kar vse samo potrjuje sum o predsednikovem precej ohlapnem odnosu do proračunskega denarja. Obenem pa daje kredibilnost namigom, da naj bi pritiskal celo na Ustanovo Emuni in od nje terjal denar tudi mimo predvidene namembnosti.

V letih svojega diplomatskega delovanja si je Mifsud nabral dovolj pomembnih in močnih prijateljev, da lahko Sloveniji škodi, in zato jo tudi izsiljuje. S tem pa pritrjuje vsem tistim, in teh sploh ni malo, ki so ob nastanku Emuni zmajevali z glavo in opozarjali, da si bomo z njeno ustanovitvijo nakopali na pleča le še dodatno proračunsko breme. Med temi so bili tudi nekateri poslanci, ki danes, resda tik pred volitvami, Mifsudu zavzeto pritrjujejo, ko od slovenske države terja denar, ki mu ne pripada. Nikomur pa še na pamet ne pade, da razpravljajo o vreči, ki jo polnijo državljani; najsi bo slovenski ali evropski.