Vrh ledene gore

Razrešitev dekanje koprske fakultete za humanistične vede Vesne Mikolič je prve dni odmevala kot groba in brezkompromisna poteza rektorja Dragana Marušiča. Njegova odsotnost na obeh zagovorih, na katerih se je “obtožena” namesto pred njim branila pred njegovima pooblaščencema, je še bolj podžigala mnenja, da rektor ob tako očitnem pomanjkanju takta tolče mimo. Njegov vztrajen desetdnevni molk je le prilival olja na žerjavico.

Opazovanje dogajanja zgolj s človeške plati je rektor včeraj prekinil z odločitvijo, da vendarle pojasni, česa vsega naj bi bila dekanja kriva. Odkritih očitkov o neupoštevanju pozivov k racionalizaciji stroškov poslovanja fakultete, o večerjah in kosilih, plačanih z javnim denarjem, in o prekoračitvi pooblastil je malo morje. A prav toliko je tudi odgovorov, pojasnil in protiočitkov. V zmešnjavi različnih interpretacij ene same resnice je za zunanjega opazovalca nemogoče presoditi, katera stran ima bolj prav.

Tisti z dostopom v zaodrje te skoraj do popolnosti zbirokratizirane predstave, v kateri v glavni vlogi nastopajo odvetniki, namigujejo, da je dogajanje minulih dni zgolj vrh ledene gore. Da finančne malverzacije na FHŠ (in ne samo tam) že leta vodijo (da, tudi v tej zgodbi nastopajo) tako imenovani strici iz ozadja, ki naj bi z lutkarsko spretnostjo narekovali poteze dekanje. V tem pogledu bi o njeni razrešitvi in odpovedi pogodbe o zaposlitvi na mestu dekanje bilo moč razmišljati kot o zgolj kolateralni škodi v poskusu zdravljenja obolelega univerzitetnega jedra.

Slabo finančno stanje FHŠ je le eno od obolenj primorske univerze in najbrž ni zmotno pričakovati, da bodo temu prvemu korenitemu posegu sledili še številni drugi.

Rektor Dragan Marušič je večkrat poudaril, da želi na univerzo pritegniti čim več domačih in tujih študentov ter iz njih ustvariti intelektualno elito, ki bi ponesla dobro ime UP v svet. Upati je le, da na trnjevi poti do tega cilja pomotoma ne izgubi kompasa.