Vrtičkarji, vrtičkarji

Časi, ko so vrtičke obdelovali le upokojenci, bolj zaradi preganjanja dolgčasa kot zaradi resne potrebe po hrani, so mimo. Nabildani živobarvni primerki sadja in zelenjave, ki se šopirijo na prodajnih policah nakupovalnih centrov in so jih pripeljali iz tujine, tudi po zaslugi vse večje ozaveščenosti ljudi o pomenu zdrave hrane niso več tak predmet poželenja.

Drobne eko in bio jabolke, korenje, domač radič in ostali pridelki ne tako popolnega videza, a toliko polnejšega okusa, postajajo vse bolj zaželeni. Uvoženo sadje in zelenjava in ekološko pridelani sadovi domače zemlje pa imajo skupen imenovalec. To je cena, ki raste v nebo.

Potreba po samooskrbi državljanov je tako vse večja. Tisti s podeželja so pri tem v veliki prednosti pred prebivalci mest. Ideja o urbanem vrtičkarstvu je zato za marsikaterega meščana zelo zanimiva. Ne več le za upokojence, ampak tudi za brezposelne in mlade družine. Lasten pridelek zelenjave lahko nadomesti tudi do 40 odstotkov gospodinjskega proračuna za prehrano. Delo na vrtu pa poleg tega, da je zdravo za telo in omogoča stik z zemljo, naravo, nudi tudi čas za razmišljanje. Razmišljanje s svojo glavo in ne o tem, kar kanalizirano bruha iz televizijskih ekranov.

Marsikatero mestno dete bi se z veseljem udeležilo delavnic o vrtnarjenju, ki so, kot kažejo primeri dobrih praks iz mest, kjer se je urbano vrtičkarstvo že prijelo, dobro obiskane, in se na novo naučilo pozabljenih znanj, ki se v minulih nekaj desetletjih niso prenesla iz roda v rod. Tudi banka semen, skupna odkupna postaja za pridelke in podobno so ideje, ki bi ljudi v mestu - ti pregovorno živijo drug mimo drugega - lahko povezali in učvrstili pripadnost skupnosti.

Politiki so pokazali, da jim ne gre zaupati glede prizadevanja in skrbi za skupno dobro. Vse kaže, da moramo ljudje vzeti stvari v svoje roke. Urbano vrtičkarstvo je sicer majhen korak za družbo, v kateri živimo, a velik korak za vsakega posameznika, ki se bo tega lotil.