Vsaj dobiček je

Da v Sloveniji znamo pripraviti športne prireditve svetovnega kakovostnega razreda, je že dolgo znano. Na primeru lanskega evropskega prvenstva v košarki se je to izkazalo toliko bolj, saj je veliko odločitev padlo šele nekaj mesecev pred dnevom D. Finančna slika je bila dolgo v oblakih, še bolj pa infrastrukturna. Vprašanje je, če bi kje drugje v podobnih okoliščinah z minimalnimi stroški uspeli izpeljati tako zahtevno tekmovanje. Bo kar držalo, da se je pri nas v zadnjih desetletjih spretno premešala germanska natančnost ter balkanska prilagodljivost in smisel za improvizacijo. Saj, tudi javnost je na vse obljube o veličastnih dvoranah v razmerah gospodarskega zastoja ob uspešno izpeljanem dogodku tako ali tako pozabila. Tudi na spremembo ciljev, ki so se od zlatega kmalu spustili na katerokoli odličje. In na koncu je javnosti KZS peto mesto uspela prodati kot uspeh.

Prav pol milijona evrov dobička ter nekaj prenovljenih dvoran je bistvo poplave številk, s katerimi so na košarkarski zvezi pospremili zaključno poročilo o evropskem prvenstvu. Številke, ki jih je pokazala analiza ekonomskih učinkov na gospodarstvo, v glavnem temeljijo na predvidevanjih in so podobne tistim, ki smo jih slišali takoj po koncu EP. Lahko so, lahko niso.

Če je pol milijona iztržka od evropskega prvenstva uspeh, je izkušnja s prvim tujim selektorjem Božidarjem Maljkovićem neuspeh. Sploh pa, če primerjamo njegovo plačo nekaj stotisoč evrov (skupaj skoraj toliko, kot je dobiček EP!) ter uvrstitev reprezentance na sedmo mesto v Litvi in peto doma. Objokovati nepremišljeni odnos KZS do Jureta Zdovca po četrtem mestu na Poljskem 2009, ko se je ponujala iztočnica za lov na medaljo, je zdaj prepozno. Zdovc se je skoraj pet let pozneje znašel v isti vlogi. Spet bo delal za majhno plačo, čaka ga postavitev novega reprezentančnega obdobja, v katerem na obzorju ni novih Nachbarjev, Smodišev in Lakovičev, “junakov” zlate generacije, ki ji do medalje ni uspelo seči.