Vsaj malo miru

Dobro, saj nam je jasno: država lahko s svojim premoženjem ravna, kot v njene vzvode odločanja vsakokrat postavljena garnitura presodi. Lahko mirno proda Splošno plovbo, da dobi 60 milijončkov za v vrečo brez dna, kot je NLB. Seveda lahko proda tudi Luko Koper. Saj pomolov v našem edinem pristanišču noben tuji lastnik ne bo nikamor odnesel, a ne?

Državnim prodajalcem premoženja se ni treba ozirati na zaposlene v podjetju in zaposleni nimajo besede pri odločanju o prodaji podjetja, v katerem delajo. Imajo pa zaposleni vso pravico, da onim zgoraj povejo, kaj si mislijo o vpletanju vsakokratne politike v vse pore podjetja, o kadrovanju strankarsko blagoslovljenih vodilnih in o izčrpavanju podjetja, ki jim reže kruh. Delavci Luke Koper so povedali prav to. Strankam, ministru Černaču in državnemu svetu so poslali svoj manifest. Eno tako, zelo jasno pismo; resda morda z nekaj preveč lokalpatriotizma in s kakšnim stališčem, kot da je iz prejšnjega sistema, a tudi z vrsto tehtnih argumentov. Pač zapis, ki Primorca - morda tudi zaradi razmer, v katere so nas pripeljali - navdaja s podobnimi čustvi, kot ko iz 80 grl Tržaškega partizanskega pevskega zbora zadoni Vstajenje Primorske. Lahko stavimo, da se bo v primorski javnosti dvignil plebiscitarni “ne” prodaji Luke. Da bodo celo tisti, ki redno štejejo premogove in druge prašne delce ter Luko vidijo kot največjega onesnaževalca v Istri, tokrat prestopili na stran delavcev Luke.

A ohladimo glave; domoljubje ne sme biti med argumenti za ne-prodajo. Naj pa velja tudi to, da nesposobnost vsakokratne politične garniture ne sme biti argument za prodajo.

Luka kot strateško podjetje si zasluži take lastnike, ki ji bodo zagotovili pogoje za razvoj. Ta država se doslej ni izkazala, kvečjemu jo je ovirala, nekateri njeni nastavljenci pa jo celo plenili.

A ponavljamo, nesposobnost ni argument za prodajo. Luka pravzaprav potrebuje predvsem mir.