Vsak svoj policaj

Ko v poletnih mesecih prebiramo novice o tatvinah na plaži, v hotelih ali kampih, številni najprej pomislimo na človeka, domačega ali tujca, ki ga je tat obiskal. Bo še kdaj stopil na plažo, na kateri sta mu zmanjkala fotoaparat in denarnica z 200 evri?

Ko gledamo fotografije zmečkanih avtov, pomislimo tudi na voznike in potnike, ki se bodo domov vrnili z mavcem, na vozičku ali celo v krsti. In kako se morajo počutiti šele svojci, ki se vrnejo domov brez bližnjega?

Ne moremo si niti predstavljati groze staršev, ko so jima povedali za njuno devetletno hčer, ki jo je padajoči kamen v Posočju smrtno ranil.

Dogodki so žal pogosto le statistika, s katero se policija in tudi mediji konec leta hvalimo ali pa opozarjamo. Usode ljudi, ki jih ti dogodki doletijo, pa so tisto, kar res boli.

In ko malo bolje premislimo o dogodkih, ki bolj ali manj žalostno zaznamujejo poletno počitnikovanje, spoznamo, da bi se večini z malo lastne previdnosti lahko zlahka izognili.

Sam sem bil pred leti v tujini priča bliskoviti akciji žeparjev na plaži. Približno pet sekund je trajalo, da sta domačina pretaknila vse žepe dveh japonskih turistov, ki sta brezskrbno plavala v oceanu. Njihova brezskrbnost je bila upravičena: v žepih nista imela ničesar. Podobno brezskrbno bi lahko plavali vsi turisti, če na plažo ne bi vlačili kamer, bančnih kartic ali denarja.

Večini ponesrečencev ne bi bilo treba jokati v zmečkani pločevini, če bi vozili počasi, previdno in si za daljše potovanje vzeli dan več. In marsikatera solza bi bila prihranjena, če bi se ljudje zavedali, da gore niso rekreacijske cone z urejenimi pohodniškimi stezami in klopcami za oddih.

Za poletje radi rečemo, da je čas, ko si napolnimo baterije. Vendar ob polnjenju baterij ni treba izklapljati pameti. Za našo varnost ne bo poskrbel nihče drug kot vsak sam. Policisti priskočijo na pomoč, ko jo potrebujemo. Zato je še najbolje, da je vsak sebi svoj policaj.