Vsak zase kot prase

Če bi predsednik slovenske vlade Borut Pahor minuli četrtek prišel v goriški kulturni center Lojzeta Bratuža na predavanje ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Antona Stresa, ki je govoril o mestu kristjana v družbi, bi vsaj zadovoljen, če že ne vesel odšel domov.

A ga ni bilo, čeprav so vsaj polovico dvorane napolnili novogoriški verniki in izobraženci, ki sicer redno prihajajo v Gorico na predavanja in kulturne prireditve, še posebej, če so verske narave. Slišal bi namreč, kako je dr. Stres jasno povedal, da bi slovenska vlada morala izpeljati pokojninsko reformo še precej bolj radikalno od predlagane. Ljubljanski nadškof je prepričan, da bo tudi ta pokojninska reforma propadla, kot bi padla vsaka vlada, ki bi jo poskušala izvesti.

Prvi mož slovenske Cerkve je izjemno umirjeno in preudarno govoril o zadnjih raziskavah, ki kažejo, da ga na Slovenskem skorajda ni človeka, ki da bi glasoval za pokojninsko reformo, ki bi ga udarila po žepu. V dvorani je, predvsem med poslušalci iz Slovenije, zavladal čuden mir. Tišino je pretrgal moški, ki je povedal, da je na pragu upokojitve. Nadškofu se je zahvalil za jasne besede in ga prosil, naj bo jasen tudi v prihodnje.

Ljubljanski nadškof je povedal le tisto, kar vemo vsi. Pa vendar je velika verjetnost, da bo večina slovenskih davkoplačevalcev na referendumu gladko proti pokojninski reformi po načelu: “Zakaj bi sam sebi škodil?” Drugo načelo, ki v teh primerih tudi velja in je na Slovenskem zadnje čase postalo pravi nacionalni šport, pa je: “Vsak zase kot prase!”

Skratka, dr. Anton Stres je povedal le tisto, kar vemo vsi, a skoraj nihče noče tega slišati. Zato je jasno, da bo vsaka slovenska vlada, če bo naredila zares korenito pokojninsko reformo, ki bo vzela danes nepravične in nedostojne privilegije nekaterim, vsem pa občutno zmanjšala pokojnino, izgubila volitve, česar pa noben politik ne mara. Zato se vrtimo v začaranem krogu, ki ga nihče noče presekati. In zato je seveda brezpredmetno vsako govorjenje o tem, kako je vsem pri srcu usoda mladih, ki tudi v Sloveniji vedno bolj ostajajo pred vrati tistih, ki imajo srečo, da imajo službo.

Sedaj mi bo kdo očital, da ne napišem ničesar o razmerah v Italiji, kjer delam in živim in kjer plačujem večino davkov. V Italiji je stanje podobno kot v Sloveniji, če ne še slabše. Sam poznam že trideset in več let nekatere osebe, ki so “od vedno v penziji”. Prejemajo pokojnine, ki dvakrat, trikrat, celo večkrat presegajo mesečno plačo mladega doktorja znanosti. Ta ima srečo, če ima vsaj začasno delo in prejema na mesec največ tisoč evrov. In premetenec, ki trenutno, dejansko pa že deset let vodi italijansko vlado, dobro ve, da se mu zaradi volilnega izida ne splača narediti nobene resne pokojninske reforme.

Ob koncu naj dodam, da smo bili v Gorici do dr. Antona Stresa zelo spoštljivi in ga nismo spraševali ničesar o mariborski finančni aferi, predvsem zato, ker je bil jasen pred časom, ko je obljubil čistko in temeljito popravo krivic. Po lepih besedah čakamo torej dejanja.