Vsakemu en zlatnik

Denimo, da te dni človeka popadejo domoljubna čustva in jih želi preliti v čisto zlato. Glede na to, da sta minili dve desetletji od tistih nepozabno vznesenih junijskih dni, se tovrstnega čustva ne gre sramovati. Kajti ne samo, da je zláto domoljubje te dni sprejemljivo, če ne celo hvalevredno, ampak je tudi v skladu z načrti in predvidevanji najbolj modrih od vseh mož: bankirjev.

Banka Slovenije je pred dnevi s fanfarami napovedala izdajo zlatnika, v katerega je vkovan spomin na dvajsetletnico osamosvojitve Slovenije. Ko slehernik stopi do bančnega okenca s ponižno željo, da si kupi ta košček plemenitosti, pa se hitro sooči z bolj nizkotnimi odtenki resničnosti. Uslužbenka mu namreč pove, da navaden državljan zlatnika ne more dobiti. Domov lahko odnese le spominski evrski kovanec. Zlatniki so do konca meseca rezervirani za tiste srečneže, ki so se vpisali na abonentno listo. Nanjo se seveda v skladu z demokratičnimi načeli lahko uvrsti kdorkoli. Ampak pozor: eno leto, preden želi kupiti svoj košček zlata. V Banki Slovenije to nenavadno prakso razlagajo s kaj čudnim pojasnilom: rezervacijo kot predpogoj za nakup spominskih zlatnikov so uvedli zato, ker so jim zlati kovanci v preteklosti ostajali v sefih.

Zgodba je seveda ob velikih razpotjih zmedenega 21. stoletja povsem obrobna. Ampak hkrati močno simbolična.

Kar je v tej svobodni, bogati, varni, lepi in prijazni državi najpogosteje narobe, je prav to, da zapleteni birokratski odgovori dušijo povsem preprosta življenjska vprašanja in načrte. In da pravila, kot da so vzniknila od nikoder, krepijo tisti čuden občutek prikrajšanosti. Slutnjo, da je lani in še leto prej obstajal nekakšen seznam. In da ti, če nisi bil dovolj blizu in dovolj prebrisan, da si se vpisal med abonente, niti bog ne more več pomagati. Ko greš domov, ti v glavi odzvanja občutek, da je vse razdeljeno, v žepu pa ti žvenketa lep, ampak čisto navaden kovanec.