Vse ostaja relativno

V novo leto smo vstopili s političnim bremenom, ki se je kopičilo vse lansko leto in ga prve predčasne volitve niso olajšale. Prav vse je še mogoče, negotovost ostaja, in ko nekdo vse skupaj začini še z grožnjo človeku, ki je dobil največ podpore v pričakovanju preobrata na bolje, potem se res ne obeta nič dobrega.

V prihodnjih dneh naj bi slovenski politiki končno vsaj zožili seznam tistih, ki bi nas v novem letu v vlogi oblastnikov lahko popeljali v srečnejše čase. Virant bo od parlamentarnih strank skoraj zanesljivo dobil potrditev, da je njegov projekt vlade narodne enotnosti misija nemogoče in predsedniku republike bosta ostala le dva realna sogovornika: relativni zmagovalec volitev Zoran Janković in relativni poraženec Janez Janša.

Da, tako kot je Janković le relativni zmagovalec, je Janša le relativni poraženec. Prvega je v to moral prepričati poraz na volitvah za predsednika parlamenta, kar pa je drugega utrdilo v upanju, da boj za oblast ni izgubljen.

Svoj položaj je relativiziral tudi Virant. Četrto mesto med strankami, ki si ga je izbojeval na volitvah, bi v športnem duhu označili kot nehvaležno, sam pa je menil drugače. Z izvolitvijo na čelo parlamenta je že storil prvi korak. In šel naprej proti zmagovalnemu odru. Proti koncu leta je odprl rubriko “nekdo tretji”, v katero so poznavalci, analitiki in drugi vpisovali nova in nova imena. Sam se se je sicer iz nje izbrisal, toda če bi stvar pripeljal dovolj daleč, bi morda “v prid države” vendarle ...

Ne, kot rečeno, bo skoraj zanesljivo ostalo pri dilemi Janković ali Janša. Pravzaprav je Viranta kot že veščega politika težko razumeti, da se loteva možnosti z ustavno, dvotretjinsko večino. Bile so volitve, državljani so povedali svoje. Je pa res, da bi bila (glede na izkušnje) tista ustavna večina pri marsičem nujna. Denimo pri “obračunu” z referendumom, ki že danes z zbiranjem podpisov začenja bogve kako plodno sezono 2012.