Vse po letu 1991

Vsaka zgod(ba)ovina se enkrat začne in tako se je začela leta 1991 tudi zgodba o Sloveniji. Še ne dolgo tega smo naivno mislili, da so se začele slovenske zgodbe veliko prej, ampak vse bolj nam postaja jasno, da ni tako. Vse, kar se je za Slovence in nam drago Slovenijo zgodilo pred letom 1991, je kar naenkrat postalo drugorazrednega pomena. Začeli smo novo štetje.

V času nove oblasti, ki se je dobesedno skozi šivankino uho prebila na politični vrh demokratične in ponosno samostojne Slovenije, so se začele stvari tektonsko premikati, seveda v (po njenem mnenju) pravo, demokratično smer. Veliko bo še skušala postoriti, da bo slovenskim množicam dopovedala, v kako nemogočem in totalitarno nesprejemljivem času so živele. Ampak, nekje je treba pač začeti.

Najprej pri praporih z rdečimi simboli in za nameček še, da ne bi bilo ideološko sporno, tudi z drugimi zastavami iz časov pred letom 1991. Potem pa gremo naprej po poti očiščenja slovenskega naroda, ki še vedno misli, da se je pred letom 1991 sploh dogajalo za Slovenijo karkoli pomembnega.

Ko so začeli skrbeti za našo obrambo pravoverni člani še bolj pravoverne stranke, potem je najbližja pot do očiščenja poimenovanje vojašnic, teh simbolov naše neizprosne borbe s sovragom iz prelomnega leta 1991. En Rozman gor ali dol, kdo se bo sekiral. In kdo so novi nosilci imen naših vojašnic?

Bolj ali manj neznani, a zato nič manj spoštovani ljudje, ki so bili žrtve kratke agresije na Slovenijo in ki so sedaj prišli kot naročeni novim oblastnikom. Kot pokončno stoječi oblastniki so jih uporabili za svoje potrebe, kar bi sami kot žrtve verjetno zavrnili.

Korak za korakom bo nova ideologija v maniri preimenovanj in poimenovanj začela spreminjati zakoreninjene komunistične usedline. Če bodo zdržali ta mandat in morebiti še prihodnjega, potem se nam ni bati. O času med letoma 1941 in 1991 se ne bo vedelo skoraj nič.