Vsega se ne da poenostaviti

Zdi se, da se svet vrti vse hitreje. Dan ima sicer še vedno 24 ur, a če se nekajkrat ne prekucne, se v njem pravzaprav ni zgodilo nič. Hlastanje za svežimi, udarnimi in ekskluzivnimi informacijami se je naselilo v številne pore umevanje družbe in sveta. Mediji zvesto strežejo aktualnemu trendu, razlaga je enostavna: ker bralci, poslušalci in gledalci tako zahtevajo. Posledica so črno-bele, poenostavljene podobe, v katerih za nianse ni prostora. Pristali smo v svetu, v katerem so zgolj dobri in slabi, delovni in leni, pošteni in pokvarjeni, naši in vaši.

Analitičnih zgodb, v katerih avtorji poglobljeno opazujejo in analizirajo nek problem ali delovanje, je vse manj. Tako rekoč ni več zadeve, ki je ne bi zmogli oceniti s številkami, zvezdicami, plusi in minusi. Česar se ne da spraviti v twitterskih 140 znakov, ni vredno, da je. Smo lahko le za ali proti, srednje poti ni. Če pa že kdo hodi po njej, je cagav in neodločen, domala nevreden, da bi imel mnenje.

V družbeno komunikacijo se je pretirano zavleklo instantno poenostavljanje. Da so krivci zgolj mediji, bi bila preveč popreproščena ocena, pač skladna s splošnim trendom. Nove tehnologije in dinamika potrošništva nam vsiljujejo način življenja, v katerem je zdaj takoj tudi zgodovina. Časa za refleksijo ni, treba je naprej. Bolj in bolj si želimo biti lovci, a vse pogosteje pristanemo v vlogi plena.

Seveda še zdaleč ni tako le pri nas, čeprav so se v prvem ponovoletnem tednu nekatere stvari v Sloveniji izjemno zgostile. V vročici oblikovanja vladne koalicije smo pristali sredi kampanje za zbiranje podpisov za družinski zakonik, ki je na strani zagovornikov izvrsten primer poenostavljanja. “Ali bo po naše ali pa zakonika ne bo”, je že od prvih snovanj zakona mantra ekipe okrog Aleša Primca. Znameniti vzklik razsvetljenskega filozofa in književnika Jeana Jacquesa Rousseauja, da meje lastne svobode določa svoboda drugega, je le še zaprašena zgodovina.

Pehanje za uveljavljanjem svojega prav, ki mora zrasti nad karkoli drugega, postaja pri nas nacionalni šport. Gre za svojevrstno, krčevito iskanje prestiža, ki z zanikanjem drugega prerašča v nek neproduktiven boj, kdo bo koga. Prostora za emancipatorične energije, za osvobojen pogled, domala ni več. Win-win situacija je razumljena kvečjemu tako, da je mogoča, če boste vsi z mano: “Komu boste verjeli, meni, ki vam govorim resnico, ali njim, ki lažejo.”

Takšno umevanje najdemo tudi v pobudah za vlado narodne enotnosti, s katero naj bi presegli delitve in relativizirali volilne izide. Ideja je sicer skrenila na stranski tir, a umrla ni. Da gre pri njej za poenostavljanje, celo nevarno poenostavljanje, je pred dnevi v Dnevniku opozoril sociolog Tomaž Mastnak. Ko je odstrnil kopreno nenačelnega poenotenja in poudaril smisel volitev, bistva parlamentarne demokracije, je ugotovil, da gre za volčjo podobo v jagnječji koži, za poskus trajne uzurpacije političnega prostora: “Oblast bi si delile vse stranke, ki bi bile vseskozi na oblasti. In obrnjeno, oblast bi bila vseskozi v istih rokah.”

Če odgovorov ne bomo iskali, jih ne bomo našli. Zato je treba treba pritrditi Matjažu Hanžku pri uveljavljanju aktivne državljanske drže, v kateri je prostor tudi za oblikovanje novih konceptov, ne zgolj za opredeljevanje za ali proti.