Vsi smo kandidati

Slovenija se po številu samomorov uvršča v vrh evropskih držav. Za duševnimi boleznimi trpi pet odstotkov prebivalstva, obolevnost pa še narašča.

Pa vendar naša država glede teh bolezni ni nobena izjema. Duševne bolezni v Evropi in svetu so že postale velik javno zdravstveni problem. Za njimi trpi že četrtina svetovnega prebivalstva.

Splošna kriza duševne stiske in motnje le še poglablja. Takšna stanja so namreč tesno povezana z izgubo službe, revščino, bojem za eksistenco in s socialno izključenostjo, pa tudi z izgorevanjem na delovnem mestu. Veliko tragičnih zgodb korenini v izgubi temeljnega človeškega dostojanstva, ki človeka poniža in dotolče.

Takšne razmere so povzročiteljice kroničnega stresa, ki lahko sproži depresijo in celo razmišljanja o samomoru. Postajamo bolna družba, vsi smo kandidati za duševno bolezen. Ta se poraja tiho, neopazno. Oboleli in njihovi bližnji, prijatelji in tudi učitelji v šolah, pogosto ne vedo, kaj človeka pesti in teži.

Ljudje o osebnih stiskah, strahovih in tegobah povečini molčijo. Nekateri se z njimi spopadajo tako, da jih skušajo čim bolje sami razreševati. Spet drugi se zaprejo vase, obup se razrašča, nemočni se vdajo v usodo, trpijo. Le redki uspejo ohraniti optimizem in se načrtno spopadajo z razreševanjem vzrokov za težave.

Najmanj pa je, žal, takšnih, ki tedaj, ko ugotovijo, da je z njihovim psihičnim počutjem nekaj res hudo narobe, poiščejo strokovno pomoč. Pa bi jo morali, saj pogosto zaleže že temeljit pogovor z usposobljenimi strokovnjaki. Ti znajo svetovati in takšna stanja primerno zdraviti. Ob tem je zlasti pomembno, da se zdravljenje prične čim prej, pa naj gre za mladostnike ali za ostarele. Pri slednjih je običajno vzrok za duševne težave huda kronična bolezen, ki hromi počutje in slabša kakovost življenja.

Da bi ostali le kandidati za duševno bolezen, bi morali tudi sami več storiti tudi zase. Zadošča že, če si vzamemo čas - zase, za razvedrilo, sprostitev.