Vsi smo manjšinci

Pretekli teden sem v Avstriji, na vrhu Osojščice (Gerlitzen, 1911 metrov) začutil vso nemoč manjšine: bil sem manjšinec in tujec, saj nemško ne znam. Bil pa sem tudi manjšinec, ki je ogrozil drugega manjšinca, domačega Slovenca ...

Sonce, sneg, oberkrainer muzika in na tisoče smučarjev, Avstrijcev, Nemcev, Romunov, Madžarov, Poljakov, Italijanov, Slovencev, Nizozemcev, Hrvatov, Rusov, Srbov, Bosancev ... In, glej ga zlomka - trk starega Hrvata z dečkom, koroškim Slovencem. Vzročno-posledična zveza, da sva se zaletela prav midva, in ne naključje (hm, s tezo, da naključja ni, sem si v gimnaziji zelo naključno prislužil petico iz logike). Kdo lahko ogroženega bolj ogrozi kot - drug ogrožen: prav midva sva morala trčiti ...

Mali Jožek (Joseph) je zajokal, tolažil sem ga, objel in pobožal, umiril se je. Postavila sva se na noge, na srečo se mu ni nič zgodilo. Ko sem po uri sestavljanja smučk zapeljal naprej, zagledam celo malo smučarsko šolo, k meni pa se pripelje Tomi, učitelj: “A ste Slovenec” - “Ne, sem Hrvat” - “A ste dobro?” - “Ma ja, ja, ma kako je mali?” - “Dobro, dobro“ - “A vi ste koroški Slovenci?” - “Ja, ja, smo, smo.” - “Šola smučanja in slovenska šola?” - “Ja, dvojezična šola.”

Poslušam radio Agora: še šestnajst slovenskih šol so zaprli, ni dovolj učencev, poleg tega Avstrija daje prednost dvojezičnosti, še posebej med Slovenci. Prešine me: tudi v Istri je bilo v času Avstro-Ogrske trideset dvojezičnih šol ...

Berem v Gorenjskem glasu:

“Na avstrijskem Koroškem so posebnost tudi dvojezične šole s slovenskim in nemškim učnim jezikom, kjer se otroci lahko prijavijo k dvojezičnemu pouku. Prijave k slovenskemu pouku zadnja leta naraščajo, nudi pa ga 73 osnovnih šol (od tega devet izpostav) ter dve šoli v Celovcu, ki sicer ni del dvojezičnega ozemlja, kjer velja zakon o manjšinskem šolstvu. Letos je k dvojezičnemu pouku prijavljenih 41,27-odstotka ali 2016 vseh koroških osnovnošolcev, kar je najvišji delež od leta 1959. Za srednješolce so na voljo tri dvojezične šole: Zvezna gimnazija in Zvezna realna gimnazija za Slovence (letos 532 vpisanih dijakov), Dvojezična zvezna trgovska akademija (168 dijakov), ki sta v isti stavbi v Celovcu, in zasebna Višja šola za gospodarske poklice v Št. Petru pri Št. Jakobu v Rožu (125 dijakov). Vse tri poudarjajo pomen izobraževanja za večjezičnost v alpsko-jadranskem prostoru (dijaki se učijo od tri do pet tujih jezikov), saj je to ključen dejavnik za bolj intenzivno sodelovanje med Slovenijo, Avstrijo in Italijo.”

Kako lepo vse to zveni! Toda, koliko večincev se vpisuje v te krasne dvojezične šole? Zelo dobro poznam neizogibno moč večincev: v domala vseh Circolih po Istri od Kopra do Pulja natakarji niso Italijani, vse več pa je tudi večinskih gostov, tako da je v teh manjšinskih enklavah vse bolj slišati večinski jezik in vse manj manjšinskega. Kar seveda ni nič dramatičnega, pa vendar. Biti politični, vsaj retorično manjšinec postaja izziv za psihološko in kulturno matrico večine. Spomnimo se, kakšni manjšinci so bili naši očetje in dedje, ki so po sili zakona morali postati - večinci. Če se pozorno ozremo okoli sebe, moramo začutiti, kako se tiho krepijo naši večinski rasizmi.

Nekaj pa me tolaži: po Kopru in Pulju je na ulici le še slišati italijanščino, lahko jo najdemo, čeprav pogosto nepravilno, na plakatih in jedilnih listih, v trafiki lahko kupiš LA VOCE ... v krajih pod Osojščico pa ne boš ne slišal ne bral slovensko. O, morda pa smo Istrani prvi pravi Evropejci v Evropi? Upam, da bo “biti manjšinec” postalo trend: sem manjšinec, in samo ta opredelitev je vredna - večinca. Nemara nam uspe naš stari kontinent kolikor toliko harmonizirati. Če namesto domoljubja izberemo človekoljubje.