Vsi smo po malem Grki

“Nezaslišano: svetovni finančni velikani zahtevajo, da jim vrnejo dolgove. Odpišejo naj jih in bo stvar rešena,” je pred meseci Dnevnik prenesel besede enega od protestnikov v Atenah. Razmišljanje, ki govori vse o genezi grške dolžniške krize ter hkrati pojasni prijazno povedano, a po vsebini neusmiljeno sporočilo Angele Merkel Atenam, ki ga je izrekla v četrtek. “Niti centa ne dobite več, dokler ne bo jasno, da s svojimi zavezami ne mislite resno. Pika.”

Solidarnost med članicami EU in evrske skupine sicer obstaja, vendar je v kombinaciji s potrpežljivostjo končna. Ko je enkrat dovolj, je dovolj. Početje avstrijskih in nemških medijev lani spomladi, ko so ob prvi grški prošnji za pomoč v Atene poslali reporterje, ki so poročali o množičnem posedanju v gostilnah v delovnem času, je morda res spominjalo na vtikanje nosu v življenje soseda v težavah. Nič več. Kdor bo pomagal, je upravičen do tega, da ve, kako bo pomoč porabljena.

Vprašanja, ali bo skupina PIGS (Portugalska, Irska, Grčija, Španija) nemara dobila še en “I”, namreč Italijo, so na mestu. Za nas tu in zdaj pa je še bolj pomembno vprašanje, ali nemara zadnja črka ne bo označevala tudi Slovenije. Padanje bonitetnih ratingov države v zadnjih tednih je eden od mogočih indicev, zadolževanje države v času Pahorjeve vlade tudi ni stvar, ki bi navduševala.

Iz dogajanja v trikotniku med Atenami, Brusljem in Cannesom zlahka potegnemo kakšen koristen nauk. Tudi ali celo predvsem za domačo rabo.

Nauk za domačo rabo je v prvi vrsti ta, da bo življenja na kredit enkrat konec. To bo moralo postati jasno sindikalistom, ki se na zadnje noge postavijo, ko slišijo “r” od besede “ reforme”, populistom, ki pokojninsko reformo blokirajo v imenu boja za današnje upokojence, ko pa je vsakomur jasno, da je treba reševati položaj prihodnjih upokojencev, množici tistih, ki delajo do minute točno osem ur ... Sicer utegne kakšna prihodnja angela merkel požugati tudi v Ljubljano.