Vstajenje Cimosa

Se še spomnite, kakšen je bil Cimos leta 2000? Franc Krašovec je ravno spravil pod streho eno največjih prisilnih poravnav. Cimos je lepo okreval; vsega skupaj tri tovarne, v Kopru, Senožečah in Roču, so vsako leto prodale več avtomobilskih sklopov.

V prejšnjem desetletju pa se je Cimosova družina naglo množila, zdaj ima že 29 hčera, od Maribora prek Srebrenice do srbske Kikinde. S širjenjem so Cimosovi prihodki v najboljšem obdobju vsako leto zrasli vsaj za petino.

Zadolženost je hkrati s tem vzhajala kot velikonočna potica, kapital pa je ostajal enak, pri tistih mršavih 100 milijonih. Kot bi na samokolnico nalagal vedno več peska: najprej je fino, ker prevoziš večjo količino naenkrat, a ko vnovič pretiravaš, samokolnica škriplje vse glasneje.

No, Cimos kljub vsem težavam seveda ne bo “škripnil.” Država niti ne more dopustiti njegovega propada. Pa ne zato, ker gre za skupino, ki se s skoraj 500 milijoni evrov prihodkov uvršča takoj za največjimi v državi in ima samo pri nas 3000 zaposlenih. Ampak zato, ker je to podjetje, v katerem odlično poznajo svoj posel; družba, ki so jo mnogi med najpomembnejšimi avtomobilskimi proizvajalci “povišali” v razvojnega dobavitelja in ki ima v žepu posle za prihodnjih pet let! Tisto, ki jih vleče dol, pa so (stari) dolgovi, preprosto jih je preveč.

Če kdaj, mora vlada glede Cimosa ukrepati hitro. Gospodarski minister Stepišnik je ošvrknil svoje predhodnike, češ da so 18 mesecev samo govorili o pomoči Cimosu, in napovedal, da bo nova vlada v kratkem šla v akcijo.

Končno! Največji Cimosu kupci so zaradi razmer v največjem slovenskem dobavitelju avtomobilski industriji že pošteno nervozni in nekateri že prihodnji teden nameravajo v Ljubljano. Če se bodo srečali s premierko Bratuškovo, gotovo ne pričakujejo ostankov velikonočne potice in skodelice kamiličnega čaja za pomiritev živcev, ampak trdna zagotovila, da bo država Cimosu pomagala iz težav.