Vžigalna vrvica

Kriviti polno luno za tragedije, ki so v zadnjih dneh zaznamovale Slovenijo, bi bilo banalno. Vse tri so imele svoja ozadja, ki so dosegla vrhunec v zadnjem nerazumnem dejanju: umoru. Skupnega imenovalca treh tragedij, ki so vzela štiri življenja, pravzaprav ni. Ponedeljkovi naj bi botrovali neporavnani dolgovi, ki jih je upnik poravnal s streli. Menda z besedami, da mu je počil film ...

Torkovi tragediji v Gornji Radgoni naj bi botrovalo ljubosumje. Moški, ki se ni sprijaznil z dejstvom, da si je bivša žena ustvarila družino z novim partnerjem, je najprej ustrelil njo in nato še sebe. Pravih odgovorov o motivih, ki so botrovali temu skrajnemu koraku, javnost ne bo izvedela nikoli.

In le nekaj ur kasneje nova tragedija v Trebenčah pri Cerknem, kjer je mož do smrti zabodel ženo in nato usmeril puškino cev proti sebi. Kljub hudim poškodbam je preživel in sam poklical reševalce. Zgroženost prebivalcev majhnega kraja je toliko večja, ker nihče ni zaznal, da bi lahko bilo v družini karkoli narobe. Policija storilca ni nikoli obravnavala zaradi nasilja. In če je v radgonskem primeru znano vsaj to, da je bilo v ozadju ljubosumje, primer iz Trebenč, vsaj za zdaj, glede motiva ostaja brez odgovora.

V slovensko policijsko statistiko se je v lanskem letu zapisalo osem umorov in sedem poskusov ter dva uboja in 24 poskusov, nekoliko manj kot leto prej. Kakšna bo letošnja statistika? Ni je mogoče napovedati. Zlasti nasilje za štirimi stenami še vedno ostaja prepogosto skrito. Stopnjuje se tudi z osebnimi stiskami in zaradi okoliščin, na katere posamezniki nimajo bistvenega vpliva. Vendar pa lahko spodbudijo in sprožijo njihovo nasilno ravnanje.

Pozivi k ničelni toleranci do nasilja niso dovolj. Nasilje se praviloma ne rojeva samo od sebe. Svoje korenine ima tudi v družbi. In trenutna slovenska družbena klima je kot vžigalna vrvica, za katero se prav pri nikomer ne ve, kako dolga je ...