Vzponi in padci

So vzponi in so padci. To velja tako za posameznike kot za podjetja, države in tudi športne klube. Njih veličina se prikaže ob padcih in krizah, ne ob evforičnih zmagah, ko gre vse kot po maslu.

Rokometni klub Cimos Koper je trenutno v padajoči krivulji uspešnosti, pravzaprav je v krizi, morda še huje, pred propadom. V njej se je znašel zaradi težav glavnega pokrovitelja, ki bo moral reševati predvsem svojo osnovno dejavnost, za postranske ne bo več denarja. Po vzponu, ki ga simbolizira naslov državnega prvaka in zmaga v evropskem pokalu challenge, je prišel padec. Nič tragičnega, morda le grenak priokus, ker bi se ob visokih proračunih v zadnjih letih dalo iztržiti še več. Še bolj kot priprta finančna pipica na razmere v klubu vpliva odsotnost vsakršnih informacij. Igralci ne vedo, kakšna ekipa, in če sploh, bo v Kopru igrala v naslednji sezoni. Dolgove do njih bi zdaj še kompenzirali, poleti bo za gašenje pogorišča že prepozno. Vzporednice z nekontroliranim propadom nekoč paradnih konjev slovenskega gradbeništva, za katerimi so ostale nedokončane palače, hipoteke in zapuščena gradbišča, se ponujajo same po sebi.

Cimos je v rokomet v več kot desetih letih vložil veliko sredstev, a to ni bil v vodnjak brez dna vržen denar. O Kopru se je govorilo od Skandinavije do Portugalske in Moskve, koprski in primorski obiskovalci rokometnih spektaklov so bili zadovoljni, otroci so se še z večjim veseljem odločali za treniranje rokometa ... RK Cimos, ki se je organizacijsko preveč naslonil na istoimensko podjetje, ima v sebi še precej kapitala in skrajno neodgovorno bi ga bilo kar tako pustiti vnemar.

Rokometni klub v Kopru, ki je bil štiri krat v zadnjih petih letih proglašen za najboljši športni kolektiv na Primorskem, ne bo več takšen, kot je bil, a hkrati prevladuje tudi zavedanje, da ga je smiselno - na takšen ali drugačen način - ohraniti.

V nasprotnem primeru so govoričenja o družbeni odgovornosti podjetij le govorjenje v prazno.