Vzroki in posledice

Kdor je včeraj pričakoval čudež oziroma prihod nekdanjega prvega moža Luke Koper Roberta Časarja v zapor na Dob, se je uštel. Tako kot ni prevzel pravnomočne sodbe, se tudi pozivu v zapor ni odzval. Kje je in koliko časa se bo skrival, ostaja na ravni ugibanj in uličnih govoric. Kot pravnik pa bi se moral zavedati, da je treba v pravni državi sodne odločbe spoštovati in - namesto skrivanja - za njihovo morebitno izpodbijanje uporabljati druga pravna sredstva.

Prav včeraj je medresorska skupina za pregon gospodarskega kriminala predstavila rezultate in težave. Med drugim naj bi že v kratkem predlagala spremembe, ki bi onemogočile izogibanje zaporni kazni. A iz dneva v dan je bolj jasno, da se še tisti, ki resno jemljejo boj z gospodarskim kriminalom, soočajo z nepreglednim labirintom slabe zakonodaje. Prav ta je v zadnjih dveh desetletjih omogočila izigravanje predpisov in selitev kapitala v davčne oaze, potopila vrsto podjetij, spravila v brezup in revščino številne delavce. In kdo že sprejema zakonodajo? Politiki, če je kdo pozabil.

Res je, pred sodnike so stopili že številni gospodarstveniki in tajkuni, nekateri tudi sedijo v zaporih, toda milijoni so izpuhteli v neznano, saj jih slovenski preiskovalci ne znajo, ne smejo ali ne morejo najti. In nekateri primeri se iz povsem nerazumljivih razlogov ne premaknejo skoraj nikamor. Na primer novogoriški Mip. Še edini obtoženi doslej, Martin Kovač, ni prišel na sodišče, da bi potrdil že dogovorjeni sporazum o priznanju krivde. Njegov odvetnik ni imel časa, saj je tisti dan sodeloval v komisiji za izbor predsednika komisije za preprečevanje korupcije ... Dogovor je padel v vodo, Kovač si je kupil čas, ostali postopki, v katerih bi morala odgovarjati tudi Vojteh in Marko Volk, pa so razpršeni po različnih sodiščih in v različnih fazah. Kako torej med iskanjem vzrokov in posledicami izmeriti resnično učinkovitost boja proti gospodarskemu kriminalu?