Z botam po glav!

Bilo je, ko se je Cerkno ravno porajalo kot džezovska prestolnica Slovenije. Štajerski muzičisti so se vanj podali po šilce navdiha in potovali, potovali ... Ko so, kot so pozneje pripovedovali v eter, zaključili, da so se izgubili bogu za hrbtom, so pod seboj uzrli Cerkno. Globoko stisnjen kraj jih je navdušil z lepoto in ustvarjalnostjo gostoljubnih ljudi.

Podobno pripovedujejo smučarji, turisti, poslovneži ... Vsi, ki se pretikajo po strminah še vedno odplavljenih ali preozkih poti na Cerkljansko stoterih plazov, vodnih ujm in še in še razvojnih polen. Domačini jih dan za dnem, 24 ur, če bi jim toliko svetil dan, kot je rad rekel bivši župan, odstranjujejo. Stikajo roke in glave, da ob najnižjih plačah na Goriškem, živijo. Več kot dostojno!

Polno zaposleni, pravzaprav prezaposleni ljudje Cerkljanske, sosednje Idrije in še mnogi med grape in griče redko razsejani ljudje raznolike Goriške, so neizmerno bogati. V svetu naravnih čudes in polen sočasno so bogastvo ustvarili z rokami in možgani. In še veliko tega, kar ni po meri države. Ker so s pomočjo statistične laži ustvarili preveč, niso vredni razvojnega denarja. Ne oni, ne Goriška, ki je, palčica v primerjavi s sosednjimi regijami, vzor slovenske razvitosti.

Pa bi tod z denarjem znali naprej. Če ne med res razvite, pa vsaj ob bok nerazvitim. Tistim po deželi, ki jih širne ceste že vodijo hitreje in više. Grenkobi navkljub se vedno znova zavrnjeni ne bodo dali. Bogu za hrbtom bodo živeli kulturno in tudi sicer bogato ter dopovedovali, da so glave, daleč stran od njih, birokratsko zakrnele.

Med seboj imajo marljivo družino, ki vztraja iz davnine. Dela in krivce zablod kaznuje. “Z botam po glav”, se iz leta v leto glasi njena obsodba. Bog ne daj, da bi pomislili na nasilje. Samo za to, da bo “ripa bel debiela” gre. Ne ekstremno, le toliko debela, da bo pravično nahranila ljudi tod in ondot.

Ni šala! V pustni deželi, oprostite - državi, se velja učiti tudi pri Pustu.