Z kot zakaj

Na male zaslone je pred nekaj dnevi prišel film Svetovna vojna Z., v katerem ne preveč mlad in ne preveč počesan Brad Pitt rešuje človeštvo pred bolečo in umazano apokalipso. Po svetu se naglo razširi bolezen, ki ljudi spreminja v podivjane morilske stvore z bolščečim pogledom. Okužba se prenaša z ugrizom. Bolnikom pa pravijo zombiji (ni jasno, ali si je Janez Janša film ogledal na predpremieri ali so scenaristi veliko gledali slovenska poročila).

Klasična ideološka interpretacija bi v filmu zaznala uresničitev sanj vsakega velikega svetovnega voditelja. Ustvarja namreč skupino ljudi, ki jo je treba za vsako ceno pobiti in to iz razlogov, ki zdržijo presojo kateregakoli sodišča za vojne zločine in človekove pravice.

Ampak onkraj ideologije, ali pred njo, je zgodba, ki se začne in konča v popolni odsotnosti vsakršnega humorja, klasični simptom našega s koncem sveta obsedenega časa.

Pri televizijskih serijah o živih mrtvecih, apokaliptičnih filmskih maratonih, oživljanju najbolj strašljivih biblijskih zgodb in svežih izletih k novim grozljivkam, v katerih smrt, uničenje in trpljenje zažarijo na ravnem zaslonu v polni HD tehniki, se človek vpraša: “Nas skušajo modreci v industriji zabave res pripraviti na zaton civilizacije? Nam veliki režiser dopoveduje, da nam kljub recesiji in depresiji (še) ni hudega? Ali si oboje ljudje pripovedujemo sami, holivudski zombiji pa le poberejo denar?”

Ne glede na odgovor, se impulzi strahu v glavi čudno premešajo z novicami o ukrajinski krizi, kitajskih vojaških vajah in predčasnih volitvah. Tako čudno, da je težko zaspati.

Seveda je določena oblika bebavosti nezgrešljiva lastnost masovne zabavne produkcije. In tako je bilo v vseh preteklih desetletjih.

Zato se je pameten človek od povprečnega televizijskega kiča zatekel k dokumentarnim programom. K telovadbi za možgane. K širitvi obzorij in poglabljanju znanja. Včerajšnji sprehod med množico dokumentarnih programov v razkošnem izboru sodobnega televizijskega ponudnika, je dal takšne naslove: Priprave na konec sveta, Krokodilja apokalipsa, Neverjetno preživetje, Zalezovanje: nekdo opazuje, Izginuli, Medicinski detektivi in za konec: Metropola smeti.

Ni čudno torej, da pametni ljudje, ko ne kradejo starih filmov z medmrežja, gledajo kuharske oddaje. Povišan holesterol je kljub vsemu boljši od paranoidnih blodenj. In če je že treba, je bolje umreti od počene aorte kot od zlomljene duše.