Z ljubeznijo in sovraštvom

Brez vrlin in hib ne gre. Tako, kot ima vsaka medalja dve plati, je tudi naš razvoj mešanica vrlin in hib, dobrega in zla. Belo-črno, dobro-zlo sta arhetipa, ki ju imamo vgrajena v naš DNK in nas spremljata celo življenje.

Nekoč mi je prijatelj pripovedoval, da polovico življenja gledamo na očeta kot na idola, drugo polovico pa ga rušimo. Verjetno se samo tako lahko razvijemo. Mit o brezmadežnosti naših herojev je mit, manipulacija politikov, da bi uzurpirali oblast, da bi še dodatno podprli svojo avtoriteto z namenom, da nas podredijo. Kako je možno, da je bil v določenem obdobju Hitler pozitiven lik za milijone ljudi, medtem ko je danes pojem globalnega, absolutnega negativca? Očitno je možno. Tako, kot je možno, da je še danes Tito za marsikoga pozitivna, za drugega pa negativna osebnost. To, kar je neizpodbitno, je, da sta bila tako Hitler kot Tito osebi iz mesa in kosti, da sta nam bila podobna, tako v dobrem kot v zlu.

Če odmisliš oba filozofska, etična pojma - dobro in zlo -, dobiš realnost, takšno, kot je. Podobno operacijo je naredil režiser Clint Eastwood v svojem zadnjem filmu “J. Edgar”.

Junak filma je kontroverzni, zloglasni John Edgar Hoover, ustanovitelj in od 1924 do 1972 direktor ameriškega FBI. Skratka, eden od najvplivnejših oseb na svetu. Človek, ki je imel pod nadzorom osem ameriških predsednikov (in jih je tudi izsiljeval), ki je z modernimi metodami zasliševanja in prisluškovanja ustvaril orodja nadzora, kakršna še danes uporabljajo vse policije sveta. Okostnjaki, ki jih je za sabo pustil v omarah, še danes vzbujajo strah.

Film, ki ga je Eastwood posnel v pičlih 39 dneh, je prerez ameriške družbe od dvajsetih do sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je Amerika spopadala z neslavnim koncem vietnamske vojne. Izredno dobro zrežirani in odigrani (Hooverja, mladega in starega, igra Leonardo Di Caprio) film se loteva intimnih vidikov glavnega lika, prikazuje psihološke mehanizme, ki so v dobrem in slabem pripomogli k ustvarjanju najučinkovitejšega preiskovalnega zavoda na svetu: strast do katalogiziranja, ki ga je pripeljala od knjižnic do ljudi, ki jih je uvrščal v mape in kataloge, odnos do matere in homoseksualna ljubezen, ki ga je celo življenje vezala na njegovega pomočnika. Strastna, prikrita, prava ljubezen, brez katere mu verjetno ne bi uspelo zgraditi katedrale ustrahovanja in nadzora. Skratka, lep, poučen film o vrlinah in hibah ameriške demokracije.