Z lopato skozi okno

Pred nekaj meseci so Primorsko prizadele katastrofalne poplave. Verjetno v vaseh, kjer na stotine ljudi še vedno mukoma krpa svoje domove in živce, nobeni gospodinji ne pride na misel, da bi začela kvačkati nove prtičke za knjižne police. Ali da bi prosila moža, naj ji prekoplje gredico za tulipane. To je zato, ker gospodinje kdaj pa kdaj pogledajo skozi okno. Politiki pa so to navado očitno že zdavnaj izgubili.

Če bi jo še imeli, vsekakor ne bi zapravljali časa in denarja svojih volilcev za množično nesmiselnost, ki ni dobra niti za promocijo tistih, ki so si jo izmislili. Kaj šele za kaj drugega.

Javna radio in televizija sta seveda pomembni stvari. In bi si zaslužili veliko ljudsko odločanje, če bi bila ogrožena njun obstoj ali namen. Ampak če mora od borbe za vsakdanji kruh utrujeni Slovenec žrtvovati košček svoje svete nedelje (povrhu vsega še po dolgem času sončne) za odločanje o dilemi, ali naj odgovornega urednika imenuje direktor na predlog sveta, ali svet na predlog direktorja, to pomeni, da je s politiko nekaj hudo narobe.

Referendum je stal približno štiri milijone evrov. Sprememba načina plačevanja dežurstev zdravnikov, zaradi katere je bilo nekaj tednov na tisoče slovenskih bolnikov v krču in strahu, bi, denimo, prihranila dvanajst milijonov ali tri referendume na leto. Štiri milijone je bilo, po drugi strani, dovolj za celostno obnovo ceste skozi Bilje, zadostovalo bi za nujno popolno energetsko obnovo šempetrske bolnišnice, za polovico novega doma upokojencev v Izoli in obnovo graščine Lanthieri v Vipavi. Rešitvi sta torej dve. Ali določilo po katerem za referendum, če je udeležba manj kot polovična, plačajo poslanci, ki so ga predlagali. Ali neposredna demokracija, v kateri bi državljani s pritiskom na gumb odločali o vsakem zakonu in pod-zakonskem aktu. Državni zbor pa bi ukinili. Udeležba na referendumu o takem predlogu bi bila gotovo višja kot štirinajst odstotkov.