Z lopato za novi svet

Kako gre že tista Šifrerjeva, ki jo je pela Neca Falk? “Vsi ljudje hitijo, pa nekje živijo, z obrazi obrnjenimi v tla, nihče nikogar ne pozna ...” In pesem je nastala pred 35 leti! Danes se zdi še aktualnejša, kot je bila kdajkoli prej. Hitimo, norimo, bežimo, da bi uresničili zahteve, ki smo si jih domnevno postavili sami, a nam jih je v resnici sistem, ki nima ne človeškega obraza ne imena, diši pa po denarju. Tega je ponekod premalo, drugje preveč. Nikjer pa ravno prav, saj bi se sicer sistem, ki ga poganjajo nikoli izpolnjene želje po več in še več, sesul sam vase.

Kako bi lahko družba (za)dihala drugače, je pokazal projekt Skupnostno urbano vrtnarstvo, ki so ga v okviru Evropske prestolnice kulture zagnali sodelavci Urbanih brazd. Urban Zorko in Marko Kumer - Murč sta odgovor na današnje izzive prelila v pomenljiv dokumentarec Zelena utopija, ki ga je pred dnevi predvajala nacionalna televizija.

Tankočutna pripoved o uspelem (!) poskusu vzpostavitve skupnostnega ekološkega urbanega vrta v okolici Maribora govori o vrednotah, na katere je družba že skorajda pozabila. Ljudje, ki so se dotlej komajda poznali, ki so si morda od daleč pomigali z glavo v pozdrav, večinoma pa - kot se za današnji čas spodobi - drug mimo drugega hodili “z obrazi obrnjenimi v tla”, so s pomočjo zagnanih svetovalcev, kakršna sta Matej Zonta in Marta Gregorčič, zgradili pravo tovrstno vrtičkarsko skupnost. Skupnost, ki jo povezuje sodelovanje, vzajemni trud, solidarnost in nenazadnje tudi neobvezno druženje.

Kar iz teh nekaj stavkov zveni domala sanjsko, je v resnici vse prej kot to. Kakor pokaže dokumentarec, ki ne slepomiši in ne idealizira, je rast tovrstne skupnosti vse prej kot preprosta. Kot gledalec spoznava tudi skozi posamezne zgodbe bodočih, zdaj najbrž že prekaljenih vrtičkarjev, na eni strani izjemen napor terja že samo obdelovanje zemlje, na drugi pa tudi negovanje odnosov, ki so med vrtičkarskimi sosedi neizbežni. Pravzaprav temeljni, saj na njih skupnost obstane ali pade. Virusu, “ki prijazne ljudi spremeni v posestnike”, so se uspešno izognili prav zato, ker so med seboj veliko komunicirali, se ves čas izobraževali in vedno znova spoznavali, da resnično ni vse v “imeti”. Po poti so posamezniki tudi obupali, zlasti mladi mamici samohranilki, ki jima ni uspelo zadovoljivo skrbeti za vrt. Mladim, zaposlenim, je v tem pogledu težje, a sami se bodo morali odločiti, za kakšno prihodnost se bodo odločili.

Dokumentarec ima le eno napako - naslov. Utopija vendarle pomeni nekaj nemogočega, dokumentarec pa govori kvečjemu o čudežu, ki pa se ni zgodil sam od sebe. Vanj so vložili veliko energije. Danes ni kaj upati, čakati, da se kaj zgodi, spremeni. Vzeti je treba lopato, in ni ga kapitala, trga, ekonomije ali še kakega bavbava brez obraza in imena, ki bi jo lahko zlomil. Svoje želje ljudje namreč vedno zlomimo sami.