Z mislijo na pleh

“Že leta 2006 smo prvi v Sloveniji pripravili načrt trajnostne mobilnosti” je stavek, ki ga je slišati vsakič, ko debata nanese na to, kaj so v mestni občini naredili, da bi Novo Gorico razbremenili avtomobilske pločevine. Trend v razvitem svetu je jasen: avtomobile zadržati na obrobju, zapirati središča mest za promet in urejati cone za pešce, zgraditi čim več kolesarskih stez in zagotoviti učinkovit javni prevoz. Eno brez drugega ne gre.

Kaj od tega se je doslej uresničilo v Novi Gorici? Občina je uredila par kolesarskih stez (beri: začrtala jih je na pločnikih, ki si jih kolesarji delijo s pešci), uvedla brezplačni avtobus, s katerim se, čez prst, večinoma prevažajo dijaki, upokojenci in tisti, ki tudi sicer ne vozijo avtomobila. In vsako leto za en dan zapre Kidričevo ulico v okviru tedna mobilnosti. To je bolj ali manj to. En dan smo, recimo, vsi malo bolj “mobilni”. Svoje delo smo opravili, naša vest je čista. In nato se, potešeni, z avtomobilom odpravimo v službo.

Treba je dati prednost kolesarjem in pešcem, je osrednji moto. Ob tem pa občina križišča pospešeno preureja v krožišča, ki so izrazito voda na mlin avtomobilom, hkrati pa poslabšujejo varnost pešcev in kolesarjev. Da bi na robu mesta zgradili parkirišča in omejili parkiranje v središču, del celo zaprli za promet in ga razbremenili, so že leta le pobožne želje. Da bi zagotovili bolj učinkovit javni prevoz in sprejeli politiko modrih con, pri kateri bi se meščani dvakrat vprašali, ali se jim splača tistih nekaj sto metrov do službe peljati v avtomobilu, tudi.

Saj ne, da strategije niso potrebne. So. Vizijo, k čemu stremimo, je treba imeti. A gram prakse je več vreden od tone teorije.

Zdaj na občini snujejo celostno prometno strategijo. Če oziroma ko bo sprejeta, tega ne bodo pozabili poudariti ob vsaki priložnosti. Glede na izkušnje s tovrstnimi akti pa se je bati, da se bo iz tone teorije spet izcimilo, recimo, za kakšnih 20 dek prakse, avtomobil pa bo še vedno car. Če je ta napoved brca v temo, z veseljem dam za rundo ...