Z rajo ni cekinov

Tomosovemu nebotičniku, gradbenemu reliktu povojnega socialističnega časa, ki je zaradi svoje višine korenito zarezal v veduto Kopra, naj bi se obetali novi časi. Uvedba nove nepremičninske dajatve je vodstvo koprske občine in stanovanjski sklad privedla do logičnega sklepa: blok je treba prodati, saj bi bilo absurdno, če bi za prazna stanovanja v državno blagajno odteklo kar 24.000 evrov na leto.

Odločitev je narekovala preprosta matematika. V Skladu so razmišljali, da bi v skoraj šestdeset let starem objektu uredili prepotrebna neprofitna stanovanja, na katera čaka skoraj 700 prosilcev. Potem pa so dobili na mizo številke. Izračuni so pokazali, da bi bila odločitev neracionalna, saj bi ureditev neprofitnih stanovanj pošteno izpraznila skladovo blagajno. Nujna posodobitev utesnjenih bivanjskih enot z dotrajanimi instalacijami, sanitarijami in ogrevanjem, bi terjala znatne stroške, ki se z neprofitno najemnino še desetletja ne bi povrnili.

Uresničitev plana A so torej že v startu opustili. Podobno hitro je med odpadni papir verjetno romal tudi plan B, po katerem bi Tomosov blok preuredili v študentski dom. Že leta poslušamo, kako primanjkuje takšnih namestitev, a kaj ko tudi študenti ne bi navrgli dovolj cekinov, zaradi katerih bi se splačalo vlagati v dotrajani blok.

Stavba stoji na lokaciji, ki je niso brez razloga poimenovali Belvedere - lep razgled. Kaj storijo lastniki z nepremičninami z lepim razgledom, če jih ne morejo drugače izkoristiti v svoj prid? Ponudijo jih premožnim investitorjem. Skladov plan C tako predvideva prihod premožnega kupca, ki bi za kak milijonček prevzel na svojo grbo desetnadstropni stolpič in ga za še enkrat toliko denarja prelevil v spodobno stanovanjsko stavbo.

O prihodu premožnih odrešiteljev, ki naj bi v to ali ono stavbo vlili življenje, v Kopru ne poslušamo prvič. Vprašanje je, kdaj bomo naposled slišali, da je bogati kupec tudi zares prispel in odprl denarnico.