Z vilami nad konje

Računsko sodišče je včeraj z velikim pompom in ostrimi besedami seznanilo javnost s hudimi kršitvami obveznosti dobrega poslovanja v Kobilarni Lipica, predsednik sodišča Igor Šoltes pa je svetu Kobilarne predlagal, naj razreši direktorja Tomija Rumpfa.

Ostre besede je utemeljil na 34 strani dolgem porevizijskem poročilu, v katerem ugotavlja, da so se v Lipici, deloma tudi v vladi in obeh pristojnih ministrstvih, nezadovoljivo odzvali na ugotovitve revizije izpred pol leta.

A čeprav so nekateri očitki (denimo o podvajanju ali celo potrojitvi stroškov za marketing ob jubileju Kobilarne predlani) upravičeni, pa mnogi dajejo vtis, da je Računsko sodišče večinoma lovilo le sence gordijskih vozlov, katerih niti ne vlečejo v Lipici, temveč v vladi in parlamentu.

Eden takih vozlov je denimo očitek, da je Kobilarna (še v času ministrice Majde Širca) pokrila izgubo hčerinske družbe v njeni lasti, čeprav tega ne bi smela in čeprav ta družba tudi drugih družbenikov ne sme imeti. Sodišče je predlagalo vladi, naj preuči možnost javno-zasebnega partnerstva in ker vlada tega ni preverila, ji je za to pripisalo minus.

Drugi minus pa ji je pripisalo, ker ni preučila, ali bi bilo možno kaj izvzeti iz varstvenega režima (zdaj je kot kulturni spomenik zavarovano celotno posestvo Lipice). V podtonu je razumeti, naj bi tako sprostili hotele in morda še kaj, da bi lažje privabili zasebne investitorje. Bodo potem sledili še golf in “odvečni” pašniki?

Vsaj malo to diši po poskusih izpred nekaj let, ko so bili v Lipici v ospredju golf, hoteli in še nekateri drugi zasebni apetiti. Z močnim angažmajem stroke, civilne družbe - in tudi sedanjega vodstva (ne glede na napake, ki jih tudi to počenja) - so zadnja leta v Lipici glavni konji.

Zato je vsaj nenavadno, da prihajajo pozivi po delni privatizaciji kobilarne in zmanjšanju zavarovanega območja prav od prvega varuha državnih financ in premoženja.