Za človeka. Brez ampak.

Mednarodni dan človekovih pravic je bil včeraj, ampak lahko bi bil tudi danes. Ali jutri. Lahko bi bil vsak dan. Pravzaprav bi moral biti vsak dan, ker je vljudno kimanje z glavo in ponavljanje fraz o dostojanstvu in pravici slehernika do spoštovanja in človeka vrednega življenja hvalevredno, a popolnoma nekoristno. Živimo v času relativizacije človekovih pravic. Času, od katerega naj bi nas splošna deklaracija, razglašena nekaj let po koncu najbolj krvave vojne v zgodovini, odmaknila. Seveda je ta relativizacija za zdaj še subtilna. Prihaja v obliki navadnega, neznatnega “ampak”, ki zveni zdravorazumsko, celo politično všečno.

Pravimo: ni prav, da so ljudje lačni, ampak lenobe pa tudi ne bomo podpirali. Ni prav, da ljudi zasmehujemo in ponižujemo zaradi njihove spolne usmerjenosti, ampak vsak naj svojo sramoto zadrži zase. Ni prav, da imamo predsodke, ampak vsi vemo, da so Bosanci kratke pameti in Kitajci goljufajo. Ni prav, da so ženske žrtve spolnega nasilja, ampak nekatere si jih prav iščejo. Ni prav, da plače zamujajo, ampak tudi delavci moramo biti do kapitala prijazni, sicer nam bo pobegnil. Ni prav, da so starejši ljudje, ki cele dni sedijo v nakupovalnih središčih, ker si doma ne morejo privoščiti kurjave, ampak vsega pa tudi ne moremo zapraviti za upokojence. S čim bomo pa gradili dostopne ceste do trgovin?

Ta ampak, s katerim za šankom in na twitterju vsak zasluži nekaj všečkov in, če je sreča, deci belega, je treba izbrisati.

Ta ampak, s katerim za šankom in na twitterju vsak zlahka zasluži nekaj všečkov in, če je sreča, deci belega, je treba izbrisati, sicer bo naša poguba. Pred tisto krvavo vojno so v državi, ki je danes obljubljena dežela za vse obupance tega sveta, prav tako govorili: “Ampak oni so Judje. In za Jude se ve ...”

Ni prav, da ljudje živijo v šotorih, postavljenih na blatu, med deponijo odpadkov in minskim poljem. Ni prav, da se moški, ki nimajo pametnejšega dela, s človeškim trpljenjem igrajo lov na lisico in streljanje na glinaste golobe. Ni prav, da kanibalski kapitalisti ljudi prodajajo kot sužnje in jih puščajo umirati v kombijih in tovornjakih.

Ne pozabimo, da je jutri kdorkoli od nas lahko lenuh, bosanc, kurba, zguba, kripl in preklet migrant, golazen. Dokler živimo na pravi strani pravic in vljudnih fraz, se nam morda zdi, da se to ne more zgoditi. Ampak se motimo.