Za dežjem posije sonce

Letos je bolj mokro leto in kmetje imajo nekoliko drugačne težave kot v prejšnjih poletjih, ko so se soočali s sušo. Razprava o potrebi po namakanju v kmetijstvu nasploh, predvsem pa v sredozemskem delu Slovenije, je zamrla. Če se komu razprava o namakanju zdi v letošnjem mokrem poletju bizarna, ima prav. Pred nekaj dnevi je namreč javnost dosegla novica, da je največje slovensko kmetijsko podjetje Panvita iz Prekmurja, kjer imajo gotovo usposobljeno administracijo, potrebovalo kar pet let, da je dobilo dovoljenja za izgradnjo velikega namakalnega sistema.

Kmetija je svojevrstna tovarna pod milim nebom. Enkrat je tako, drugič drugače. Letos bo, poročajo, paradižnik morda malce popokan. Pač takšno leto, bomo vsaj vedeli, kateri je z zemlje in ga znali ločiti od bleščeče spoliranega iz pokritih akvaponičnih plantaž. Bo pa stročji fižol manj lasast in bodo melone debelejše. Pa o vinu letošnjega letnika bomo lahko spet kakšno rekli in ugotavljali, kaj da mokro leto in kakšne so razlike z vinom iz vročega in sušnega poletja.

Kmetje vedo, da vreme je. Enkrat takšno, drugič drugačno. V svojih tridesetih, štiridesetih žetvah ali trgatvah se, ob izkušnjah prednikov, nenazadnje strnjenih v umnih kmetijskih pregovorih tipa ledeni možje in poscana Zofka, naučijo reševati pridelek. Pravzaprav nikoli ni idealno, a slednjič vselej nekako je.

Prav je, da tudi potrošniki vemo, da njiva ni kakšna računalniško vodena proizvodnja. Torej moramo razumeti, da je krompir lahko tudi droben, a enako okusen, da je vegasto korenje morebiti še slajše in da se da malce gnilobe z breskve ali jabolka odrezati.

Francoze na to privaja Intermarché, ki ima kar 1800 trgovin. Ker v Evropi zavržemo 300 milijonov ton (!) hrane, ker ni dovolj lepa, so za oko manj privlačno sadje in zelenjavo začeli ponujati na osrednjih mestih svojih trgovin. Poželi so simpatije in naklonjenost, verjetno pa tudi profit.