Za ekipno igro gre

“O tem se bomo pogovarjali jutri,” so se glasili odgovori predsednikov strank, ki so se prebile v parlament, na vprašanje, ali računajo na povabilo v parlament. To je pričakovano diplomatsko izmikanje realnemu odgovoru, kajti lepo se sliši, če v dobro Slovenije puščaš vse možnosti odprte.

Da nekaterih možnosti ni, pa je že dolgo jasno. To sta volilcem sporočila vsaj Janković in Pahor, ki sta povedala, da v navezi z Janšo pač ne bi šlo. Razlike so prevelike in tako postane tista resnica, da je v politiki vse mogoče, zelo relativna. Volilci so odkritost v tem pogledu Jankoviću in Pahorju očitno pripisali kot plus.

Da je Janša Pahorju že v začetku njegove vladavine in kasneje vsem po vrsti v predvolilnem času ponujal roko s figo v žepu, je potrdila njegova napoved predčasnih volitev po nedeljskem porazu. Pospremil jo je sicer z “žal”, ampak zares žal bo, če do tega pride, vsem nam. Zmagovalcu nad seboj je poraženec napovedal težke boje, v katerih se ne bo odpovedal takšnemu zavezniku, kot je na primer referendum, ki dobesedno hromi državo. In tu so še številna pomagala, ki presegajo državotvorno poslanstvo opozicije.

Zato potrebujemo zares trdno vlado, ki bo uspevala ukrepati. Kako do nje? Janković svoj večni optimizem gradi na svojih izkušnjah gospodarstvenika in župana. Toda v mestnem svetu prestolnice je imel trdno večino in očitno tudi učinkovite sodelavce. V parlamentu pa bo naletel na sogovornike, ki v skladu s svojimi obljubami volilcem ne bodo zlahka vsaj omilili nekaterih zahtev. Erjavčeve so populistične, ampak od njih živi, Virantove so programske in v nekaterih točkah skoraj nezdružljive z Jankovićevimi napovedmi, Ljudmila Novak postavlja nepremostljive ideološke bariere. LDS in Zares pa sta zgodovina. Da, s Pahorjem bo najbrž šlo, ostaja še SLS, ki morda ni nedosegljiva, ampak to bo premalo.

Kakorkoli, že v startu je na preizkušnji Jankovićeva praksa delanja poslov z močno in zvesto ekipo.