Za kaj se borimo?

Veterani vojne za Slovenijo so včeraj nosili napis , s katerim so “tajkunom” sporočali, da so “slovenski vojaki umirali zaman”. Tako se je izpisala še ena od interpretacij gesla “smo se za to borili?”. Zdi se, da zgodovina dela kroge v začarani spirali.

Slovenci so množično odhajali v partizane, da bi se rešili narodnostne manjvrednosti in socialne bede. Po dolgem obdobju razočaranja nad socializmom so odšli na ulice in trge, da bi se rešili togega, zastarelega režima in zapostavljenosti v nekdanji skupni državi. Samostojnost, himna, zastava, grb, tržno gospodarstvo, rast bruto domačega proizvoda, vključitev Slovenije v Evropsko unijo in Nato, evro in prosto prehajanje meja so postopoma postajali temeljni kamni vere v nove ideale. Ki so sedaj klavrno propadli. Ostalo je vprašanje, česa se hočemo rešiti. In kaj bi radi namesto tega. Torej, za kaj se borimo?

Če bo vse prav, bomo jutri zahtevali družbo svobodnih odgovornih državljanov, ki bodo sčasoma prevzemali vse več socialnih funkcij. Strpno, k trajnostni rasti usmerjeno človeško skupnost, ki bo cenila znanost in umetnost, vzpodbujala solidarnost in ustvarjalno gradila med seboj prepletene, vodoravne mreže, v katerih bodo posamezniki varni in prosti, samosvoji in enotni. Družbo, v kateri se bodo razprave o Kučanu in Janši pokazale za to, kar so: niti ne preveč zabavna javna sramota.

Biti del takšne družbe je naporno. Pomeni ločevati odpadke, se voziti s kolesom, pomagati sosedi in otrokom brati knjige. Delati vestno in vztrajno in preko delovnega časa, kupovati domačo zelenjavo. Obiskati zdravnika le, ko je nujno potrebno, končati začeto fakulteto, redno plačevati položnice. Pomeni razumeti odločitve in brati zakone, poslušati, misliti, razumeti in pogumno izraziti svoje mnenje. Če bo vse narobe, bosta Kučan in Janša ostala za vedno. In na nekem drugem trgu v nekem drugem času se bo spet zapisalo isto vprašanje: “Smo se za to borili?”